Kitajski dirigent in skladatelj Tan Dun rad poudarja, da so ga že v otroštvu očarali rituali in glasba vaških šamanov, vendar pa je bilo njegovo glasbeno izobraževanje zaradi kulturne revolucije okrnjeno. Kot najstnik je med drugim delal na riževi plantaži, kjer se je v vaškem orkestru naučil igranja na tradicionalne kitajske inštrumente. Po srečnem naključju se je nato priključil potujoči glasbeni skupini, ki je na podeželju uprizarjala tradicionalne kitajske opere, kar ga je leta 1977 pripeljalo v Peking. Sam je povedal, da do svojega dvajsetega leta sploh še ni slišal za klasike, kot so Beethoven, Mozart ali Bach, vendar je kljub temu prepričal izpitno komisijo na pekinškem konservatoriju in dobil mesto na oddelku za kompozicijo.
Podiplomski študij kompozicije je nato nadaljeval na Univerzi Columbia v New Yorku, kjer je bil njegov mentor francoski skladatelj Edgard Varèse. Tan Dun pravi, da je nanj poleg samega študija v veliki meri vplivala tudi umetniška scena v Greenwich Villageu in skladatelji, kot so Steve Reich, Philip Glass, John Cage in Meredith Monk. Naveličan študija in pod novimi vplivi je Tan Dun napisal svojo prvo opero Devet pesmi (Nine Songs), nato pa se je nekaj let posvečal pisanju glasbe za eksperimentalne performanse in plesne predstave.
V devetdesetih letih je njegovo ime postalo znano tudi širšemu občinstvu, k čemur je v veliki meri prispevalo sodelovanje z BBC Scottish Symphony Orchestra in Edinburškim festivalom, za katerega je Tan Dun napisal svojo najbolj znano opero Marco Polo. Med njegova najodmevnejša dela sodijo simfonija Zemljevid, ki jo je napisal za čelista Yo Yo Maja, Štiri skrivne poti Marca Pola in koncert za klavir Ogenj, ki ga je napisal za pianista Lang Langa. Tu so še opera Prvi cesar, ki je premiero doživela v Metropolitanski operi, s Placidom Domingom v naslovni vlogi, opera Čaj: Ogledalo duše in priredba tradicionalne kitajske opere Paviljon potonik. Mainstremovsko prepoznavnost pa si je prislužil predvsem s soundtrackom za film Anga Leeja Prežeči tiger, skriti zmaj.
Kritiški odzivi na Tan Dunovo delo so že od vsega začetka nasprotujoči. Sam se opisuje kot popotnika med Vzhodom in Zahodom, vendar pa to popotovanje – tako geografsko, kulturno kot glasbeno – kritiki njegove glasbe razlagajo različno. John Cage je njegovo glasbo opisal kot uspešno srečanje med Vzhodom in Zahodom, kritik The New York Timesa Bernard Holland pa je o skladatelju zapisal, da iz obeh kultur vzame tisto, kar mu je pač pri roki, oziroma da je »kot otrok, zaprt v slaščičarni, kjer se baše z vsem, kar tam najde«. Podobno pa je ob Tan Dunovem lanskoletnem gostovanju v Ljubljani zapisal tudi Dnevnikov kritik Gregor Pompe: »Tan Dun se je sprva uveljavil kot tipični postmodernistični skladatelj, ki druži različne glasbene kode: navidez zahodnega, modernističnega, z lokalnim, kitajsko-etničnim. A kmalu mu je očitno postalo jasno, da je širšo pogačo treba rezati na drugačen način: ne s konfrontiranjem različnega, ampak z utapljanjem vsega v vsem. Sam govori o mozaiku, ki da je zamenjal kolaž, bolj širokopotezno pa bi lahko govorili o globalizmu, ki je zamenjal postmodernizem.«