Jubilejna razstava Stojana Batiča v Jakopičevi galeriji zajema umetnikovo ustvarjanje v mali in srednji plastiki, od prvih povojnih portretov do tragičnih protagonistov grških mitov; žlahtna poetičnost spomeniške plastike je predstavljena v dokumentarnem filmu, medtem ko znamenito fontano s Povodnim možem in Urško v plesnem gibanju na Gospodarskem razstavišču predstavlja tridimezionalna projekcija na zaveso, ki učinkuje kot hologram. Razstavo spremljajo še televizijske oddaje in številni katalogi, v katerih se gledalec seznani tudi z drugimi Batičevimi cikli male plastike, kot sta Aura Slovenica ter Slovenski miti in legende, sledijo cikel o Gilgamešu, evropskih legendah ter naposled še cikel Itaka.
Batičevi začetki so povsem tradicionalni in v različnih materialih sledijo načelom Borisa Kalina in emotivni senzibiliteti Frančiška Smerduja, prvih profesorjev kiparstva na novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost leta 1945. Zgleden primer te usmeritve je bronasto intimistično delo Deklica s pikapolonico (1954), ki je značilno podolgovata in sloka, malce zasanjana s poudarjeno erotiko v zavitih linijah. Akti in portreti so po rodinovsko izluščeni iz kamna; napetost nastaja med »spoliranim« telesom in grobim kamnom. Izpopolnjevanje v Zadkinovem ateljeju v Parizu je vidno v zmernem modernizmu, novi usmeritvi, ki jo kaže bronasti Harlekin na konju (1958) z odsekanimi in priostrenimi linijami, ki od daleč spominjajo na kubizem; isti usmeritvi sledijo tudi picassovski »dvojni« obrazi – profil in od spredaj predstavljene figure (tudi avtoportret), ki si z obrazov snemajo maske. Zanimanje za grško gledališče in mit je izrazil že v drugi polovici petdesetih let, kar zaznamuje Traged (1957) s patetično gesto in razkritim obrazom pod masko.
Pretežni del postavitve je namenjen šestdesetim letom prejšnjega stoletja in ciklu rudarjev, s katerim se je umetnik potrdil tudi v svetu. Ta se navezuje na rodne Trbovlje in njegovo izkušnjo rudarja na začetku vojne, še pred odhodom med partizane. V grafično obdelanih telesih rudarjev se zrcali mračni svet rudnikov premoga, dvigal, podpornikov in jaškov. Te ljudi je delo v rudniku preoblikovalo od znotraj. Vizionarsko interpretacijo kolektiva zaznamuje delo V vagonu iz leta 1961, kjer imajo sključeni in zamišljeni rudarji zabrisane obraze, telesa pa so individualno zaznamovana z vrezninami, izdolbinami in grobo obdelanimi površinami. Ljudje v socializmu so bili stopljeni z množico in množica ni več samo kolektiv, temveč simbol celotnega življenjskega načina, ki ga umetnik predstavi dialektično: mi gradimo socializem, vendar tudi on gradi nas! Konec šestdesetih let je umetnik odkril nov kiparski material – okamnelo drevo, lignit. Vse bolj abstraktne skulpture v kosu lignita, kakršen se je odluščil neposredno pod rudarjevim krampom, je kombiniral s popartističnimi predmeti, kot so ure, svetilke, čelada... Drugi del razstave je posvečen ciklom Satiriada in Tragos, začne pa se z najbolj nenavadnimi kompozicijami v Batičevem opusu – steklenimi skulpturami, Eksplozijami, ki so erotične in metafizično sugestivne odprtine, raziskujoče notranji prostor.
Razstava je soliden pregled Batičevega ustvarjanja. Obsežen likovni korpus z zgodovinsko-literarnim izhodiščem temu umetniku nedvomno zagotavlja mesto našega največjega »kiparskega« pripovednika, ki nam skozi davno in dramatično preteklost občutljivo, a tudi čvrsto in prepričljivo govori o negotovi sedanjosti. Vprašanje je le, v kolikšni meri želimo v njegovih zgodbah prepoznati sebe in današnji čas.
