Hiter pogled nazaj ob okrogli obletnici OZN je prežet z mešanico upanj in razočaranj, velja pa enostavna ugotovitev, da so Združeni narodi navkljub številnim krizam in spremenljivosti sveta za razliko od Društva narodov preživeli, čeprav jim zasluge, da svet (še) ni zdrsnil v tretjo svetovno vojno, skorajda nihče ne bi pripisal. Ravnotežje strahu med hladno vojno ter neizzvana dominacija ZDA v dveh desetletjih po njej sta pri tem odigrala glavno vlogo, Združeni narodi pa si svoje vloge v praksi niso začrtali z ustanovno listino, ampak dve leti kasneje z resolucijo generalne skupščine št. 181, ki je potrdila ločitveni načrt za Palestino po koncu nadzornega mandata, ki ga je Britaniji leta 1922 dodelilo prav Društvo narodov. Na prvi veliki preizkušnji, ki je obetala in nato tudi sprožila novo, resda regionalno vojno, so klecnili pred parcialnimi interesi članic in razgalili naivnost povojnih snovalcev miru, varnosti in mednarodnega sodelovanja, ki s palestinsko-izraelskim konfliktom OZN neizbrisno zaznamuje tudi danes. Seveda bi svetovni organizaciji delali krivico, če bi ji odrekli pomembno vlogo pri ohranjanju svetovnega miru v desetletjih, ki so prinesla turbulentno dekolonizacijo, razpad sovjetskega komunističnega imperija in globalni terorizem ter število njenih članic skoraj početverila. O tem priča osem Nobelovih nagrad za mir, ki so jih prejeli Združeni narodi oziroma njeni organi ter še dve generalna sekretarja Dag Hammarskjöld in Kofi Anan. A v svojem osnovnem okviru varuha miru so ostajali opazno manj učinkoviti kot v dopolnjevalni socialno gospodarski vlogi prek specializiranih organizacij, kot so UNESCO, WHO, FAO, UNICEF, pa tudi Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka.
Če je bilo prvih 45 let Združenih narodov prežetih z ideološkimi nasprotji oziroma blokovsko delitvijo, ki je objektivno hromila njihovo delovanje, v zadnjega četrt stoletja tovrstnega izgovora nimajo. Njihova počasna marginalizacija se je začela z balkanskimi vojnami, prvimi na evropskih tleh po letu 1945, čeprav je celina po robu ponovne morije hodila že ob sovjetskem »discipliniranju« Madžarske in Češkoslovaške ter postavljanju berlinskega zidu. Osvobojeni blokovskih blokad so se ob Vzhodni reki prislovičnega soda smodnika lotili z vsemi orodji, ki so za časa Andreja Gromika, znamenitega »Mr. Njet«, ki je kot vodja sovjetske delegacije na konferenci v San Franciscu vsilil veto stalnih članic varnostnega sveta v ustanovno listino ZN ter z njim skoraj tri desetletja sam usmerjal delovanje svetovne organizacije, praviloma ostajala zaklenjena v omari varnostnega sveta. Združeni narodi so tako pospešeno izbrisali svojo ustanovno članico Jugoslavijo, poleg osamosvojene Slovenije in že leto dni v vojno zapletene Hrvaške so spomladi 1992 med novinke sprejeli še Bosno in Hercegovino, ki je nacionalno razcepljena drvela v pravo vojno, proti nepriznani ZR Jugoslaviji pa zaradi vpletenosti vanjo (in v hrvaško) uvedli najstrožje sankcije v zgodovini svojega obstoja. Tudi posebno mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo je bilo prvo, ki so ga ZN ustanovili po Nürnbergu in Tokiu za pregon vojnih zločincev. Le pri mirovnih silah so se oklepali starega vzorca s čim manj aktivnim vmešavanjem v konflikt, pri čemer je UNPROFOR na Hrvaškem še imel mandat vzpostavljanja pogojev za mirovna pogajanja, v BiH pa mu je bila odrejena samo skrb za preživetje civilnega prebivalstva med spopadi, ki je dokončno klecnila v Srebrenici.
Desetletje, v katerem so imeli Združeni narodi od iraške zasedbe Kuvajta do Natovega vojaškega posredovanja zaradi Kosova zgodovinsko priložnost postati odločilen dejavnik v zagotavljanju svetovnega miru in stabilnosti, je dejansko prineslo nasproten učinek. Odločanje o tem se je, podobno kot v času Društva narodov, vse bolj prepuščalo posameznim močnim državam in ad hoc koalicijam, ZN pa so v svoji temeljni nalogi ostajali skrčeni na debatni klub, ki mu malokdo sploh prisluhne. Leta 2003 je Busheva administracija vsaj skušala, čeprav s prirejenimi dokazi, pridobiti njihovo podporo za že določeno invazijo na Irak s koalicijo voljnih, v libijskem primeru pa je Sarkozy resolucijo varnostnega sveta o zaščiti tamkajšnjega civilnega prebivalstva zlorabil za to, da se je na koncu z linčem znebil neprijetne priče ilegalnega financiranja svoje volilne kampanje. Sirija, Irak, Ukrajina ali Južnokitajsko morje, vsepovsod, kjer papež Frančišek vidi zametke tretje svetovne vojne, so kot sveče ob parah, pripravljenih za Združene narode ob obletnici, ki je vendarle častitljiva pri pogledu v njihovo preteklost, a žal z mračnimi obeti za prihodnost. Dvajsetletnemu govoričenju o reformah, ki bodo svetovno organizacijo kot edini forum, kjer imajo besedo vse države sveta, postavile v realen čas in prostor, bo morala hitro slediti temeljita prenova, saj ji šminka, ki je delovala še ob 60. obletnici, ne more povrniti mladostnega videza, za kakršnokoli naivnost, ki ji je bila položena v zibelko, pa je pri 70 letih absolutno prestara.