Konec šole: Čas za veselje ali razočaranje

Gotovo pa bo tudi kar precejšnje število otrok, mladostnikov in staršev, ki bodo razočarani. Zanimivo je, da se v teh primerih veliko več pogovarjamo o reakcijah staršev na otrokov ali mladostnikov uspeh kot o vplivu le-tega na otrokovo doživljanje neuspeha, njegove samopodobe in v končni fazi njegove prihodnosti.

S strani staršev je razumljivo, da si vsak starš želi tudi šolsko uspešnega otroka. S tem pa so v veliki meri povezana vsa pričakovanja staršev, ki jih gojijo do svojih otrok in mladostnikov. Če pogledamo duh časa, v katerem živimo, so se pričakovanja staršev močno dvignila. K temu jih nagovarjajo splošni trendi, ki kot edino merilo za kvaliteto življenja proglašajo uspeh. Torej samo tisti, ki bodo v življenju dosegli predvsem poklicne uspehe, bodo zadovoljni posamezniki.

K temu načelu lahko sicer najdemo tudi zelo nasprotne argumente, ki jih tudi sama zagovarjam, in sicer, da uspeh ni in ne more biti edino merilo kvalitete življenje, ker smo ljudje tudi odnosna bitja, in če nimamo nikogar, s katerim bi ta uspeh podelili, bo to zadovoljstvo hitro splahnelo. Za ustvarjanje delovnih, prijateljskih, partnerskih odnosov pa je zelo pomembno, kako smo negovali samega sebe. Preprosto, s čim smo plemenitili svojo osebnost, da bo sposobna tudi ljubezni, sočutja, altruizma, potrpežljivosti, vztrajnosti itd., in v vzgoji mora biti to sestavni del starševskega razmišljanja.

Naslednji možni razlog za previsoka ali, še huje, nerealna pričakovanja pa je nepoznavanje otrokove, mladostnikove osebnosti. Menim, da je poznavanje svojega otroka ena od najtežjih starševskih nalog.

Otroci gredo v svojem razvoju skozi različna razvojna obdobja, in če jih spregledamo, kaj hitro »prehitro odrastejo«. Poznavanje otrokove osebnosti pomeni poznavanje njegovih potencialov, njegove pripravljenosti za delo in učenje, njegove naravnanosti ob porazih, njegovega temperamenta. Le na ta način ga lahko ustrezno spodbujamo ali tudi kaznujemo za neopravljena dela.

Zataknilo pa se je tudi pri vprašanju, kdo je odgovoren za otrokov šolski uspeh. V zadnjih dvajsetih letih so uspeli učiteljem in staršem naložiti to odgovornost. Tako se je zgodilo, da učitelji znižujejo kriterije ocenjevanja in otroke v nedogled prosijo, da opravljajo šolske obveznosti. V nasprotnem primeru so oni slabi učitelji. Kot izhod v sili so pozvali starše, »naj se ukvarjajo, delajo z otroki za šolo«. Starši pa večinoma to priporočilo vzamejo kot direktno pomoč svojemu otroku. Skrbi jih, kaj ima otrok za nalogo, kaj za bralno značko, kakšen plakat mora narediti, kdaj piše preizkuse znanja. Ne samo, da jih skrbi, veliko naredijo namesto otroka. Potem pa pridejo v osnovni šoli že na predmetni stopnji vedno večje zahteve in starši omagajo.

Letos sem imela v sedmih in osmih razredih osnovne šole delavnice o pozitivni samopodobi, kjer sem tudi izvedela, da približno tretjino otrok starši še sprašujejo snov, večinoma redno, ostali le pred testi ali izpraševanjem. Vzrok za ta previsoka pričakovanja je torej v nezaupanju do otrokovih danosti in prelaganju odgovornosti na učitelje ali na same sebe. Otroci in mladostniki potrebujejo spodbudo staršev in učiteljev, ne smejo pa starši delati namesto otroka, ker ga opeharijo za njegovo doživetje lastne vrednosti. Otroci, ki jim »pomagamo«, ne morejo nikoli vedeti, koliko dejansko zmorejo. Učne in delovne navade so v tesni medsebojni povezavi.

Toda, namesto da bi bili otroci delavni in skrbni pri domačih opravilih, jih starši vozijo cele popoldneve na aktivnosti, tako da je šolsko delo velikokrat zadnja in ne prva otrokova obveznost. Zagotovo je prav, da otrok razvija svoje potenciale tudi v športu, glasbi, toda že leta nagovarjam starše, naj ne hitijo s temi obveznostmi. Do osmega, devetega leta potrebuje otrok v veliko večji meri tako imenovano bivanjsko zasidranost, varnost, ki jo ustvarimo z odnosom otrok-starš, potrebuje igro in druženje z vrstniki. Velikokrat menimo, da otroci prenehajo z raznimi aktivnosti zaradi pubertete, ker postanejo malo zasanjani, uporniški, počasni. Moje videnje pa je, da so enostavno iztrošeni, da nimajo več interesa, ker so že toliko aktivnosti dali skozi, niti volje. Otroštvo je otrokova pravica, zato ga je treba upoštevati.

Ostane še vprašanje, kako odreagirati, če je bil otrokov ali mladostnikov neuspeh – šok za starše. Ko se stvari že zgodijo, je nesmiselno razmišljati, kako bi lahko bilo drugače, če bi… Z moraliziranjem ne pomagamo otroku ali mladostniku. Staršem želim povedati, da lahko odreagirajo z grajo otrokovega vedenja, nikakor pa ga ne smejo kaznovati z odvzemom sprejetosti. Brezpogojna ljubezen do otroka vključuje ravno to. Brezpogojna ljubezen mora zagotavljati sprejetost, varnost in skrb za otroka. Ne glede na šolski uspeh mora otrok čutiti, da je njegovo mesto pri nas. Da znamo sprejeti tudi njegove spodrsljaje, mu bo veliko pomenilo.

To pa še ne pomeni, da ne bomo ugotovili, zakaj je do tega prišlo. Če želimo boljše učne uspehe, je ponavadi treba sprejeti drugačne odločitve o prostem času, internetu, zabavah itd. Tu pa morajo starši pokazati vso doslednost in trdnost pri vzgojnih zahtevah. Nekateri otroci ali mladostniki potrebujejo ravno takšno negativno izkušnjo, da jo ozavestijo oziroma da začnejo delati in razmišljati sebi v prid. Ravno na tem področju so največje težave. Najslabša možnost je, kadar starši obnemorejo, obupajo nad otrokom in mu zavestno ali nezavedno pošiljajo sporočilo »Počni, kar hočeš!«.

Če želimo, da nam to uspe, pa je v prvi vrsti pomemben odnos z otrokom ali mladostnikom. V odnosu zaupanja, iskrenosti, spoštljivosti so vedno odprte vse možnosti za popravljanje napak. Otroci in mladostniki potrebujejo odrasle, da jih imajo radi, jih vodijo, jim znajo s svojim zgledom pokazati, kaj so delavnost, vztrajnost, potrpežljivost, žrtvovanje.