Raziskovalni dnevi dr. Matjaža Humarja trenutno potekajo med harvardsko medicinsko fakulteto in splošno bolnišnico v Massachusettsu. Doktor fizike je na Institutu Jožef Stefan (IJS) delal na eksperimentih z mikrolaserjem v mehki snovi, ter se nato odločil, da bi želel v času postdoktorskega študija v tujini, ki je pogoj za akademsko napredovanje, poskusiti z delom na področju bioloških snovi. Njegove ideje in objavljeni članki so mu odprli vrata v ameriško raziskovalno skupino, kjer ni ostal le načrtovano leto dni, ampak dve leti, medtem pridobil štipendijo Marie Curie in tako podaljšal svoje raziskovanje v ZDA do pomladi 2016. Sodeluje pri manjših aplikativnih raziskavah za zdravljenje kožnih bolezni z laserjem, njegov glavni projekt pa je trenutno povezan s svetovnim odkritjem – prvemu mu je uspelo uporabiti celico kot laser. »Ta projekt v tej fazi zagotovo ni in ne bi bil zanimiv za industrijo,« opisuje nujno odvisnost temeljne znanosti in prebojev v njej od javnih, netržnih virov financiranja. »A ostali projekti z laserjem imajo visoko aplikativno vrednost in so tudi gospodarsko zanimivi,« je prepričan Matjaž Humar, ki bi ga tudi v prihodnje najbolj zanimalo delo na bazičnih kot tudi aplikativnih raziskavah, zanimivih za podjetja. Financiranje v okviru štipendije Marie Curie mu bo do leta 2017 omogočalo delo na IJS, v laboratoriju prof. dr. Igorja Muševiča, opisuje Humar načrte za prihodnost. »A za naprej me skrbi,« prizna mladi fizik. »Ne vem, ali si bo mogoče v Sloveniji zagotoviti financiranje in delo, oblikovati raziskovalno skupino, kar bi si želel. Tudi evropskih projektov ni toliko, konkurenca pa je velika. Problem je, da se čas, namesto da bi se namenjal raziskavam, zapravlja za zbiranje denarja. To je škoda.« Boji se, da v Sloveniji obstaja zadržanost industrije do doktorjev znanosti, saj naj bi veljali za tiste, ki delajo neuporabne stvari. »Raziskovalne skupine tu v Ameriki so primerjalno gledano mnogo mlajše, pretok raziskovalcev v gospodarstvo pa večji. Hkrati je med znanstvenimi centri več skupnih laboratorijev in infrastrukture, ki si jih znanstveniki delijo,« opisuje razlike, ki pa vseeno ne odtehtajo želje, da se vrne in nadaljuje kariero v Slovenijo.
Tudi dr. Miha Mihovilovič, postdoktorski raziskovalec jedrske in eksperimentalne fizike na univerzi Johannesa Gutenberga v Mainzu, omeni strah in negotovost. Potem ko je eksperimentalni del doktorata opravil v Ameriki kot mladi raziskovalec z IJS in je končeval doktorat, je bil prisiljen za nekaj časa odpreti s.p., saj je zmanjkalo sredstev za njegovo zaposlitev. Po nekaj mesecih je nato odšel v Nemčijo, kjer so sodelovanje z njim podaljšali do konca letošnjega leta. »Dejansko sem bil pred dilemo, ali iti na postdoktorski študij, saj je bil to čas, ko se je kriza v Sloveniji najbolj poznala. Nisem vedel, ali bo to, da še več investiram v znanje, dejansko pripeljalo do tega, da bom lahko na tem znanju nato gradil. Če bi se odločil za prehod v industrijo, mi postdoktorski študij ne bi koristil. Vendar si želim ostati v znanosti,« pripoveduje doktor fizike. S svojim delom v zadnjih letih je pridobil izkušnje v edinih dveh vodilnih laboratorijih na svetu na njegovem raziskovalnem področju. Trenutno poskuša v raziskovalni ekipi z novimi meritvami protona ugotoviti, ali fizikalni zakoni, v katere se je dolgo časa verjelo, resnično veljajo ali ne, saj se je pokazalo, da se jedrske in atomske meritve, ki so se vse od šestdesetih let dalje ujemale, sedaj, ko so postale natančnejše, ne ujemajo več. »Neposredne povezave med raziskavami, ki sem jih delal in jih počnem sedaj, ter industrijo, ki bi bila pripravljena to financirati, žal ne vidim,« razlaga, kako na temelje znanja včasih ne more biti nalepljen listek s ceno.
»Včasih je treba brcniti tudi v temo. Vsi eksperimenti se ne izidejo. A danes so projekti zastavljeni tako, da moraš natančno navesti, kaj bodo rezultati in koristi tvojega projekta. Nevarnost tega je, da znanstveniki niso popolnoma pošteni o svojih rezultatih,« opisuje okolje, v katerem se je znašel. Pravi, da je trenutno nadaljevanje varčevanja zanj povezano z bojaznijo, ali se bo sploh lahko vrnil v Slovenijo. »Če ni financiranja znanosti, potem ni prostih delovnih mest. In to, da obstajajo v Sloveniji posebni razpisi za brezposelne doktorje znanosti, to me zares žalosti in skrbi.«
Gospodarska daljnovidnost
Slovenija je leta 2006 uvedla 20-odstotno davčno olajšavo za vlaganja podjetij v raziskave in razvoj. Ta se je leta 2010 povečala na 40 odstotkov, od leta 2012 pa je davčna olajšava za vlaganja podjetij v raziskave in razvoj 100-odstotna.
Bruto domača vlaganja v raziskave in razvoj, ki vštevajo vsa sredstva, tako iz gospodarstva, državnega proračuna kot iz tujih virov, upadajo, leta 2013 so se znižala na 2,59 odstotka bruto domačega proizvoda, z 2,63 odstotka leta 2012. Državni cilj pa je do leta 2020 nameniti za raziskave in razvoj 3,6 odstotka, od tega naj bi državna vlaganja dosegla 1,5 odstotka BDP – leta 2013 in 2012 je ta odstotek stagniral na 0,54 odstotka BDP. Med bruto domačimi vlaganji v razvoj in raziskave se krepi delež gospodarstva, ki je leta 2013 dosegel 63,8 odstotka, javna vlaganja v raziskave in razvoj pa so padla s 35,7 odstotka leta 2009 na 26,9 odstotka leta 2013. Gledano po višini sredstev je država leta 2013 v raziskave in razvoj vložila 5,5 milijona evrov manj kot leta 2007. Hkrati državna vlaganja ne pomenijo le vlaganj v visokošolski ali državni sektor za raziskave in razvoj – leta 2013 je kar 77 odstotkov šlo v gospodarski sektor. Poročila OECD ob tem opozarjajo na nizek delež evropskih sredstev (leta 2013 8,9 odstotka bruto vlaganj), ki jih počrpa Slovenija v primerjavi z drugimi državami vzhodne in srednje Evrope, ki pridobijo iz EU od 10 do 50 odstotkov vseh sredstev za razvoj in raziskave. Slovenija je hkrati pod povprečjem OECD in EU glede deleža prebivalstva s terciarno izobrazbo, medtem ko imamo glede na povprečje EU med diplomanti nadpovprečni delež diplomantov naravoslovja in tehničnih ter tehnoloških ved; četudi se ta številka realno niža zaradi vse manjših generacij. Ob tem je presenetljiv podatek, da je največji padec državnih sredstev za raziskave in razvoj doživelo prav področje tehničnih in tehnoloških ved, saj je dotok v letih 2007 do 2013 padel za slabo četrtino: s 25 milijonov leta 2007 na 17 milijonov leta 2013. V krajšem obdobju, od leta 2009 do 2012, pa se je število doktorjev znanosti v Sloveniji povzpelo s 6477 na 7779, od tega jih je bilo leta 2012 zaposlenih 6942.
Le dobrega pol odstotka BDP, kolikor za raziskave in razvoj nameni država, je daleč pod povprečnimi letnimi vlaganji uspešnih podjetij, ki vidijo vlaganja v raziskave in razvoj kot nujni pogoj za svoj obstoj in ohranjanje svojega položaja na svetovnih trgih.
V Krki vložijo letno v raziskave in razvoj okoli 9 odstotkov celotne prodaje. Skoraj 600 zaposlenih na področju razvoja in raziskav trenutno razvija 175 novih zdravil ter uvaja novosti pri obstoječih blagovnih znamkah. Razvojna naložbena sredstva namenjajo v okviru 20 projektov za povečanje proizvodnih zmogljivosti tako v Sloveniji kot Rusiji, širijo tudi razvojno-raziskovalne zmogljivosti in lastne proizvodno-distribucijske centre. Sodelovanje s fakultetami nadgrajujejo z nagradami za raziskovalne projekte in lastnim štipendijskim programom za dijake in študente, ki jih tudi spremljajo med študijem in med njimi izbirajo bodoče sodelavce.
V podjetju Domel, ki je v solasti sedanjih in nekdanjih delavcev, namenijo letno za raziskave in razvoj 3 do 4 odstotke od prodaje, razloži dr. Jožica Rejec, direktorica podjetja. Ob tem beležijo letno v povprečju 5-odstotno rast prodaje. »Tudi leta 2009, ko so nas prizadele poplave in se je povsod poskušalo zmanjšati sredstva, smo razvojne projekte vodili naprej in na tem področju višino sredstev ohranili,« opisuje jasno zavedanje v svetovnem vrhu, da si na globalnih trgih lahko uspešen le, če neprestano in strateško vlagaš v raziskave in razvoj. Njihove investicije v razvoj se v povprečju povrnejo v treh letih. Mag. Matjaž Čemažar, direktor raziskav in razvoja pri Domelu, opisuje rešitve, ki so jih pripravljali zadnja leta zaradi novih zahtev glede energetske nalepke. Trenutno imajo 75 do 80 sodelavcev zaposlenih v razvoju, poleg tehnologov in kakovostnikov. Domel ponuja tudi štipendije, s srednješolci pa začno sodelovati že med poletnimi praksami. Študente spremljajo med študijem, z njimi včasih sodoločijo tudi teme diplomskih nalog. Letno zaposlijo v povprečju šest novih sodelavcev in vse svoje štipendiste. Vzporedno vodijo okoli 40 do 50 razvojnih projektov, od tega pet temeljnih, ki so zahtevnejši. »Razvoj je za nas pomenil, da smo iz sledilnega podjetja postali vodilni dobavitelji na nekaterih področjih,« razlaga dr. Jožica Rejec, kako je največje zadovoljstvo, če je njihov kupec tisti, ki pove, da ponujajo najboljše in vodilne rešitve. »Postali smo prepoznavni za različne raziskovalce in doktorje znanosti, ki so pripravljeni dnevno priti v Železnike v službo tudi iz Ljubljane,« opisuje Čemažar posledice dosledne in jasne razvojne strategije. »Vedo, da izdelujemo vrhunske izdelke, da imamo dober tim strokovnjakov, da se tu najdejo izzivi ter da smo v sami svetovni špici glede rešitev, ki jih ponujamo.« Nagrade na polici to tiho potrjujejo. V Domelu redno sodelovanje s fakultetami in Institutom Jožef Stefan (IJS) nadgrajujejo tudi z vključevanjem v možnosti sofinanciranj, ki jih ponuja država. A so pri tem previdni. »Pomembno je, da imaš jasno vizijo lastnega razvoja, saj bi lahko prilagajanje le za namene projektov in subvencij pomenilo tudi smrt, sploh manjših podjetij, katerih zgodba bi se končala skupaj z zaključkom projektov.«
V ljubljanskih prostorih podjetja Danfoss Trata direktor raziskav in razvoja mag. Miha Bobič opisuje, kako se je razvoj v zadnjih petnajstih letih pospešil in bi danes rešitve, ki so jih konec devetdesetih let razvijali vsaj dve leti, dokončali v pol leta. Kot del multinacionalnega podjetja letno namenijo za raziskave in razvoj okoli 2 odstotka od prodaje. Štipendij ne podeljujejo, saj so te po Bobičevih besedah lahko »maček v žaklju«. »Zanimajo nas najboljši novi sodelavci. Do njih pridemo prek mednarodnih konferenc, dobrih stikov s fakultetami v Sloveniji, včasih pa najamemo tudi head-hunterje.« V Sloveniji vodi oddelek z 32 zaposlenimi razvojniki, projektnimi vodji in laboratorijskimi inženirji. Medtem ko prevladujejo slovenski sodelavci, imajo raziskovalce tudi iz Anglije, Rusije in Kitajske. Tudi razvojni projekti potekajo hkrati v več podružnicah svetovnega danskega podjetja. Trenutno sodelujejo v 32 razvojnih projektih, od tega jih iz Slovenije vodijo sedem. »Nekatere rešitve, ki smo jih ponudili v preteklosti, so popolnoma spremenile izdelke in način izdelave ter nas utrdile kot vodilnega ponudnika na trgu ventilov za daljinsko ogrevanje in nadzor. Za opremo, ki jo proizvajamo, je Slovenija dejansko vodilna država na globalnem tržišču. V Brežicah je še podjetje TA-Regulator švedskega podjetja IMI, ki ima približno četrtinski tržni delež. Skupaj tako pokrijemo okoli 61 odstotkov svetovnega trga, poleg nas pa je nato v Sloveniji še več manjših proizvajalcev.« Njihovo večletno sodelovanje z oddelkom za sisteme in vodenje na IJS jim je prineslo tri nagrade, hkrati so sodelovali tudi v kompetenčnem centru za sisteme in vodenje, povabljeni pa so bili tudi k sodelovanju pri prihajajočih projektih pametne specializacije. »Načrtovanje je pri nas ključno. Petletni plan za tehnologijo, dvoletni načrti glede razvojnih projektov in nato krajši načrti do vsakega dneva natančno,« razlaga mag. Miha Bobič v projektni sobi, kjer se raziskovalne skupine vsak dan srečajo na petminutnih sestankih. Na tablah so izpisani urniki in načrti dela za tekoča dva tedna za vsakega, ki sodeluje v skupini, poleg kartice z njegovo fotografijo in imenom. »Ti načrti vnašajo stabilnost v zelo turbulentno okolje. Vse pa povezuje znanje, ki ima vrednost za ponovno uporabo – kar imenujemo reusable knowledge. Kajti kot vodilni na trgu vemo, da so področja, kjer moramo biti najboljši. Na njih želimo z vsakim razvojnim projektom nivo znanja in inovacij premakniti višje. Vse, kar se naučimo, zapišemo in to znanje, ki bi lahko koristilo tudi drugim, posredujemo vsem znotraj korporacije,« razlaga mag. Miha Bobič. Dvakrat letno se odločajo o novih idejah in projektih, ki jih snujejo 16 tednov. Nato traja od leta do leta in pol, da projekt izvedejo in izdelek dajo na trg, nakar mu sledijo še dve leti, da vidijo, ali izpolnjuje pričakovano prodajo. Evropski ali državni projekti jim ponavadi predstavljajo preveč birokracije, da bi jih zanimali. Njihov fokus je izrazito finančno in strateško konkreten – ciljna stopnja uspešnosti razvojnih projektov je 70-odstotna, trenutno so na 65-odstotni ravni. »Tako pri centrih odličnostih kot kompetenčnih centrih se mi je zdelo napačno, da je bil končni cilj širjenje znanja, ne pa končni izdelek. To je bil problem cele Evrope. Raziskovalci so raziskovali zato, da so lahko raziskovali, denar je šel, učinkov pa ni bilo. Smisel pametne specializacije je prav v končnem izdelku,« ponudi svoj pogled na razvoj evropskih politik financiranja razvoja in raziskav višji direktor desetih razvojnih oddelkov danske multinacionalke.
Neumnost fiskalne strateškosti
V Ajdovščini je na Tovarniški cesti Center odličnosti za biosenzoriko, instrumentacijo in procesno kontrolo (COBIK) – dokaz o projektu, ki ga je država v okviru EU sredstev financirala med letoma 2009 in 2013. Danes lahko aktivno delujejo zaradi podpore ustanoviteljev, ki jamčijo za njihovo delovanje, razloži dr. Matjaž Peterka, direktor COBIK. Poudari tudi pomen njihove odločitve, da veliko večino sredstev, ki so jih dobili, namenijo zaposlovanju ljudi in vlaganju v znanje, ne pa v nabavo opreme. »To se nam obrestuje, četudi nas je danes le okoli 15, medtem ko nas je bilo v najboljših časih okoli 100 zaposlenih,« pripoveduje doktor biotehnologije. Njihovo preteklo delo s srednjimi šolami pomeni, da se danes nanje obračajo mladi, ki končujejo študij, srednješolci in raziskovalci. »Naša glavna naloga je pomoč pri prenosu raziskav na trg. In lahko rečem, da se na nas obrača vse več mladih raziskovalcev z idejami, kako prodreti na globalni trg, pa tudi vse več podjetij, tudi velikih, tujih imen, ki si želijo naše strokovne ekspertize pri reševanju problemov, na katere so naleteli.« Trenutno na COBIK vodijo 22 projektov, med katerimi prevladujejo državni. Matjaž Peterka ob tem opozori, da ne opažajo, da bi gospodarstvo veliko vlagalo v raziskave in razvoj. »Dejstvo je, da država vlaga vse manj. Področje, na katerem delujemo, biotehnologija, pa je izrazito takšno, da zahteva dolgoročna in obsežna vlaganja, da pride tudi do presežnih rezultatov in prebojev. Srečujemo se tudi s težavami srednjih in malih podjetij, ki resnično veliko vlagajo v razvoj, a imajo težave z likvidnostjo in viri financiranja.«
Tudi OECD v svojih poročilih o Sloveniji opozarja, da igra prevladujočo vlogo pri vlaganjih v razvoj in raziskave iz gospodarstva le nekaj velikih podjetij, posebej sta izpostavljena Lek in Krka.
Dr. Matjaž Peterka je prepričan, da bi država lahko prispevala več h krepitvi in širitvi raziskav in razvoja. »Slovenija lahko uspe samo kot visokotehnološka država in zato je treba bistveno več investirati v raziskave in razvoj ter vzpostaviti okolje, ki bo olajšalo prenos raziskovalnih rezultatov na trg.«
Tudi prof. dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta opozarja na posledice zmanjševanja javnih sredstev za raziskave in razvoj. »Industrija znanost najpogosteje razume kot servis, predvsem v Sloveniji. Mi pa potrebujemo tudi vizionarstvo, ki vidi deset in več let naprej. To lahko zagotovijo le javno financiranje in jasne politike, ki povezujejo vrhunsko znanost z inovativnimi podjetji in propulzivnim gospodarstvom. A zdi se, kot da politika ne vidi potenciala v znanosti. Ni političnega posluha,« opisuje mačehovski odnos, ki prihaja ponavadi manj od področnega kot od finančnega ministrstva in z vrha vlade. »Včasih se zdi, kot bi se nam maščevali izjemni dosežki in velik napredek, ki jih v zadnjih letih dosega slovenska znanost, saj jih zelo hitro uporabijo proti nam kot argument, da je mogoče še nekoliko stisniti in še kaj kje privarčevati.«
Profesor biokemije nikakor ne vidi, da bi ustvarjali preveč vrhunskega znanja. Opisuje, kako so njegove doktorantke v zadnjem letu v hipu našle zaposlitev v farmacevtski industriji in da je interesa podjetij celo več, kot je visoko izobraženih ljudi. Na inštitutu, kjer sodelujejo tako z multinacionalnimi podjetji kot z institucijami z vseh koncev sveta, vidijo negativne posledice tudi v idejah o krčenju državne uprave. »Dejstvo je, da na naših ministrstvih po ena oseba dela na desetih evropskih projektih, medtem ko imajo v Nemčiji na vsak projekt enega zaposlenega,« opisuje dr. Roman Jerala posledice nacionalnih lobiranj na ravni Bruslja glede raziskovalnih tem, pri katerih Sloveniji prepogosto ne uspe uveljaviti svojega glasu in interesov.
Center za prenos tehnologij in inovacij (CTT) Instituta Jožef Stefan pa se je izkazal za koristnega za dva raziskovalca, ki sta se odločila svojo rešitev lansirati na globalni trg. Dr. Toni Petrovič je še kot samostojni podjetnik in doktorski kandidat razvil svojo idejo za novo rešitev merjenja vpadne smeri jedrske radiacije. Idejo je patentiral, razvijal naprej in prodal prvi izdelek v Ameriko. Pozitivni odzivi so bili znak, da bo treba postaviti podjetje, ki bi stalo za izdelkom. Medtem se mu je ponudila zaposlitev na IJS. Skupaj s kolegom dr. Matjažem Vencljem z odseka za fiziko nizkih in srednjih energij na IJS sta vložila lastne prihranke v registracijo podjetja Aisense in se odločila za vzpostavitev sodelovanja z IJS pri oblikovanju rešitev za nadgradnjo in oblikovanje nove generacije izdelkov njunega podjetja. Pri tem jima CTT pomembno pomaga pri koordinaciji transparentnega in poštenega upravljanja skupnih pravic do intelektualne lastnine, ki bi potencialno nastala v sodelovanju med podjetjem in inštitutom.
»Težava na sistemski ravni v akademsko znanstvenem svetu je, da se sodelovanja pri aplikativnih raziskavah v sodelovanju z gospodarstvom, ki ne pomenijo nujno tudi objav člankov v znanstvenih revijah, ne ceni enakovredno kot sodelovanje pri temeljnih raziskavah. Prvi in glavni pogoj za ohranjanje znanstvene pozicije ali napredovanje so objave v znanstvenih revijah. Če posvetiš več časa tudi sodelovanju z gospodarstvom, ti to nujno vzame čas, ki bi lahko drugače šel za pisanje člankov. In to se lahko na koncu, ko se šteje točke, obrne celo proti tebi,« opisuje problem, s katerim se srečujejo s kolegi, dr. Toni Petrovič.
Dr. Matjaž Vencelj, ki uči tudi na Fakulteti za matematiko in fiziko, poudarja pomen tako temeljnih kot aplikativnih raziskav. »Oboje morajo biti. Poleg sistemske nenaklonjenosti aplikativnim raziskavam v sodelovanju z gospodarstvom pa je morda še večji problem aplikativnih raziskav, da so te, ki pridejo iz gospodarstva, za slovenske raziskovalce pogosto trivialne. To je destimulacija za raziskovalce, ki nas poganjajo radovednost in izzivi.« Ko gleda na zadnja leta, ki jih je zaznamovalo varčevanje, opisuje predvsem škodljivost sunkovitih odhodov zaradi varčevalnih rezov. »Naenkrat smo iz zaposlitev vrgli veliko število zelo visoko izobraženih mladih. Pričakovati, da se bodo vsi takoj zaposlili v gospodarstvu, je bilo in je nerealno in naivno. Njihov odhod v tujino sam po sebi ni problem, ker je nujen zaradi pridobivanja izkušenj in znanj. Problem je, da hkrati v Slovenijo iz tujine pride manj tujih raziskovalcev. Še hujša težava pa so primeri resnično briljantnih ljudi, ki bi želeli delati v Sloveniji, a ko bi lahko prišli nazaj, mi nimamo denarja, rezerve, da bi jih sprejeli. To je tragedija; da ni reintegracijskega fonda, ki bi zagotovil možnost zaposlitve izjemnih znanstvenikov. In tu ne govorim o astronomskih plačah. Mora pa se jim ponuditi vsaj plača. Brez plače, za nič evrov, pač ne bodo prišli delat nazaj v Slovenijo.«
In medtem ko se v govorih finančnih ministrov enako pogosto izmenjujeta besedi varčevanje in učinkovitost, je rezultat praktičnega eksperimenta, ki se ga je zakuhalo z varčevalnimi rezi v zadnjih letih v znanstvenem in raziskovalnem javnem sektorju, nedvoumno jasen. »Posledica varčevanja je, da je raziskovalno delo manj učinkovito, ker se še bolj razbijamo, loveč partikularno in kratkoročno zastavljene male instrumente financiranja,« razlaga dr. Matjaž Vencelj. Zato ne more sestaviti raziskovalnih ekip, kot bi si želel, včasih pa država povzroči še dodatna nepričakovana odpuščanja sodelavcev, ko tudi po pol leta zamuja z izplačilom že dodeljenega denarja. »Rezerv, ki so morda prej še kje bile, ni več. Pa bi bilo dobro, če bi lahko planirali, kdo bo z nami delal, vsaj dve ali tri leta vnaprej. Šolanje posameznika z visokošolsko diplomo v resnega raziskovalca zahteva tri do šest let dela ena na ena. To je izjemen vložek. Sploh če se moraš nato od te osebe posloviti čez noč, ker nisi prav uganil, da bo država zamudila s plačilom... Prilagajanje in vodenje razvojnih strategij po ritmu fiskalnih pravil pa je, strateško gledano, v vsakem primeru neumnost.«
Ko postane financiranje aplikativnih raziskav bolj dolgoročno zanesljivo kot financiranje temeljnih raziskav, se celoten sistem postavi na glavo. Z družbo in državo vred.
