Osem do deset milijonov. Ni pa ta znesek v našem finančnem načrtu. Ne gre torej za izpad dohodka, pač pa za to, da bomo ali ne bomo dobili nagrade. Dobršen del tega denarja bo šel igralcem, čeprav sem se z njimi zmenil, da o konkretnih številkah ne bom govoril. Prej so reprezentanti za rezultate v kvalifikacijskih tekmah vedno dobili premije, za ta ciklus smo se pa dogovorili drugače, in sicer, da bodo v primeru uvrstitve na prvenstvo dobili bistveno večji odstotek od tako pridobljenega denarja, med kvalifikacijami pa jim premije ne pripadajo, s čimer so se strinjali. Tako da nas kvalifikacijske tekme nič ne stanejo, razen seveda stroškov organizacije. Prej smo zmetali kup denarja za nagrade v kvalifikacijskih tekmah, kar je bilo v škodo NZS, ker se na koncu nismo uvrstili na tekmovanje.
Nekje sem prebral vašo zaznavo, da igralcev niti ne zanima toliko denar, kot se morda zdi. Kaj jih zanima potemtakem?Težko rečem. Čeprav za reprezentanco dejansko igrajo brezplačno. Pogovarjam se tudi s predstavniki drugih nogometnih zvez, predvsem iz bivše Jugoslavije, s katerimi se bomo ravno danes sestali...
... je to redna oblika srečevanj?Gre za drugo tovrstno srečanje. Prvič smo se sestali januarja v Ljubljani, danes imamo pa sestanek v Opatiji.
O čem se pogovarjate?Majhne zveze smo, zato govorimo predvsem o enotnem nastopanju. Vsak od nas ima po en glas v Uefi in Fifi. Volitve v teh dveh organizacijah se znajo odločiti zaradi petih glasov.
Ste o Blatterju nedavno glasovali dogovorjeno in ali je dogovor zdržal?Načeloma smo, čeprav je glasovanje tajno. Vedno imamo dogovor, da nastopimo skupaj, če se pa kdaj ne bomo dogovorili, pa tudi ne bo katastrofa. Nemška zveza ima 500 milijonov evrov proračuna, mi jih imamo 10, zato je združevanje nujnost. Moramo se nekako postaviti. Najprej se poskušamo regijsko povezati mi iz bivše Jugoslavije, poskušali pa bomo pridobiti še Albance in Madžare. Namen je narediti čim večji blok, ki bi štel recimo dvajset glasov. Gre za manjše in srednje velike zveze. Pogovarjamo se tudi z baltskimi državami, s Čehi in Slovaki ter podobno.
Koliko časa že traja ta proces združevanja?Zametki ideje so nastali lansko jesen, nakar smo mi sklicali prvi sestanek, ki je bil, kot rečeno, v Ljubljani v začetku tega leta. Dobro smo se ujeli. Ko je velika večerja Uefe, na kateri so vsi predstavniki, se lažje ujameš z njimi kot pa s kom drugim. Ne samo zaradi jezika, tudi karakterno smo si podobni. Če so velike večerje Uefe, ponavadi prisedem k tem ljudem. Užitek mi jih je poslušati in bolje se ujemamo kot s kom drugim.
Kako velike večerje so to?Večerje za petsto in več ljudi, ki so ponavadi v velikih dvoranah na razstaviščih in sejmiščih.
Koliko časa čakaš natakarja?Ne dolgo. Natakarjev je kakih dvesto.
Za kakšen nivo večerje gre oziroma kaj jeste?Običajno so trije hodi. Hrana ni bogvekaj, kajti pri petsto ljudeh se hrana ohladi. Je pa to vrhunski nivo, sploh na prireditvah, kot je finale lige prvakov, kamor smo ponavadi povabljeni vsi predsedniki zvez, njihove soproge, generalni sekretarji. Vabljene so tudi nogometne legende, kot na primer Gullit, Cafu, Ronaldo, veliki trenerji kot Ferguson, Rummenigge kot šef evropskega klubskega združenja in podobno. To je super VIP, v katerem sponzorjev ni, ne vem pa, po kakšnem ključu razdelijo te karte.
Koliko ljudi je na VIP-u?Ta ozki »super VIP« šteje po moji oceni vsaj petsto ljudi.
Pri nas so zastonjske vstopnice splošen problem, nogomet je pa glede tega izrazito problematičen, sploh dokler se je igralo še za Bežigradom. Kdo pri nas dobi zastonjsko vstopnico za tekmo v organizaciji NZS?Vsi, ki karkoli delajo z NZS, torej komisije, izvršni odbor in tako naprej, kar je veliko ljudi. Potem so tukaj sponzorji, ki jim to pripada po pogodbah...
... sliši se, kot da bi lahko tekmo naredili samo za VIP.Niti ne. Gre za približno dva tisoč ljudi. Dobršnega dela pritiskov smo se po novem sicer rešili, ker smo VIP prodali firmi, ki ga trži po svoje, medtem ko je NZS zadržala samo protokolarni del.
Ali telefon na dan tekme ugasnete?Na dan tekme se dogajanje že umiri, poleg tega če igramo s San Marinom, ni takšnega navala, kot če igramo z Anglijo, ko je noro. Moram reči, da sem celo sam v času, odkar sem predsednik, kupil za kakih tisoč evrov vstopnic, ker so me vsi napadali. Kot darilo za ljudi, za katere se mi je zdelo, da prav, da jih dobijo, kajti tega, da predsednik zveze nima zastonjske vstopnice, nihče ne razume, dejansko jih pa lahko dobim samo omejeno število.
Naj se vrnem k novoustanovljenemu sodelovanju ex-jugoslovanskih predsednikov. Predvidevam, da bi ena od osnovnih idej lahko bila, da bivše republike družno kandidiramo za organizacijo kakega velikega tekmovanja?Te ideje ni bilo. Tudi zato, ker mi nimamo stadiona za najmanj 40.000 ljudi, kar je predpogoj, in torej pri nas ne bi bilo nobene tekme. Mislim, da so se Hrvati prijavili za soorganizatorja evropskega prvenstva 2020, ki se bo zgodilo v več evropskih mestih. Več se pogovarjamo o regionalni ligi, ki je sicer še zelo v povojih, gre pa za nekaj, o čemer resno razmišlja tudi Uefa. Gre za več regionalnih lig, kot na primer balkansko, baltsko, skandinavsko... Za zdaj je ideja ta, da bi bila to liga, ki bi potekala ob nacionalnih prvenstvih ter vzporedno z ligo prvakov oziroma ligo Evropa. Kdor bi izpadel iz lige Evropa, bi spomladi igral v tej ligi. Še resnejša je ideja o ligi reprezentanc, kar pomeni, da niti ne bi bilo več prijateljskih oziroma pripravljalnih tekem.
Vse to daje vtis o nenehni rasti nogometnega posla. Ali gledalstvo tej vedno večji ponudbi sledi?Gledanost strmo raste, kar po mojem niti ni povezano z igro.
Pa vendar je zanimiv podatek z domače scene, da je imel Maribor letni povprečni obisk na tekmo leta 1997 še enkrat večji, kot ga ima v teh časih. Tudi rekord po obisku tekme slovenske lige je s tekme Maribor–Beltinci leta 1997. Tudi na Olimpiji, navkljub novemu stadionu, ni kaj dosti bolj množično kot nekoč za Bežigradom.Dejstvo je, da smo slovenski gledalci precej razvajeni, hitro smo razočarani, hitro začnemo nergati in hitro nam upade interes. Olimpija je poseben primer in tisti stadion gledati prazen je žalostno.
Lotiva se potemtakem Olimpije. Nedavno se je zgodilo nekaj, kar naj bi bil nakup kluba, kar pa to niti ne more biti.Pravno formalno to ni bil nakup kluba...
... pravno formalno je to farsa, kajti Olimpija ni klub, temveč društvo, društva se pa ne da kupiti.Novi ljudje so prevzeli dolgove.
Se vam kot predsedniku zveze in obenem pravniku ni zazdelo higienično posredovati vsaj z vprašanjem, hej, fantje, kaj sploh počnete?Nimam nobene pravne podlage, da bi posredoval. Oni ne morejo biti lastniki društva, in če se jim zdi primerno vlagati milijone v nekaj, česar lastniki pravno formalno niti ne morejo biti, je to njihov problem in zveza s tem ne more imeti nič.
Koliko klubov v Sloveniji se sploh da kupiti, tako da človek za svoj denar dobi dejansko oziroma pravno formalno zagotovljeno lastništvo?Takih klubov ni.
Koliko časa je že tako in kaj vse takšno stanje blokira?S tem so seveda blokirani predvsem potencialni investitorji, ki bi kupili klub. Še vedno pravim, da bi se v Sloveniji dalo blazno poceni kupiti klub, s katerim bi se dalo prebiti v Evropo. V tem smislu bi se morala spremeniti zakonodaja, ampak dejstvo je, da v tem trenutku mi kot zveza ne moremo posredovati niti ne želimo. Rastoder je bil lastnik na podoben način in je imela licenčno ob Mariboru Olimpija zadeve najbolje urejene.
Kar pa vseeno pomeni, da se v slovenskem klubskem nogometu že načeloma ne da delati resno. Človek, ki pride z denarjem in ga vloži v društvo, nikdar ne more biti povsem prepričan, da bo kontroliral svoj vložek, kot bi ga lahko, če bi investiral v nekaj, kar je gospodarska družba.Da, vendar pa je to problem tistega, ki investira.
A tudi problem oziroma nadvse čudna deviantnost našega sistema.Se strinjam. Klubi bi morali biti družbe z omejeno odgovornostjo ali delniške družbe. In dejstvo je, da prav velikega interesa med investitorji ne more biti, če je vedno možnost, da boš kot investitor preglasovan na skupščini in te bodo vrgli iz društva. Seveda tudi za to ni interesa, ker potem ni denarja, teoretično pa se to lahko zgodi, in to je slabo.
Rekel bi, da bi v interesu profesionalnega nogometa obče moralo biti, da se te zadeve končno uredijo. Kaj v tem smislu počnete na zvezi?Veliko tega smo že pripravili, vendar pa se pri nas blazno hitro menjajo vlade. Odkar smo se začeli pogovarjati o gradnji trening centra Brdo, smo imeli opravka s štirimi vladami. To je nerodno. Z Brdom smo sicer skoraj pri koncu oziroma se bo predvidoma odprl jeseni. Pa ne rečem, da so bili vladni predstavniki nekorektni. Gre zgolj za to, da se pogovarjaš z eno osebo, potem ti jo pa zamenjajo in spet traja, da postopek steče naprej.
Prošnja pred intervjujem je bila, da o ideji združitve velikih športnih zvez v tem intervjuju ne bi bilo govora. Zakaj?Konec koncev se lahko pogovarjamo tudi o tem, je pa že sedaj veliko nesporazumov, zato sem se odločil, da do 6. julija, ko nas je predsednik OKS povabil na sestanek, ne dajem izjav. Tudi njemu sem povedal, da bi od predsednika krovne organizacije pričakoval, da se v primeru, ko se začne dogajati to, kar se, poskušamo pogovoriti, ne pa da vsak zase dajemo intervjuje, vse skupaj je pa popolna zmeda. V vašem časopisu sem prebral, da je izjavil, da je prišel do mene na tekmi Slovenija–Anglija in mi dejal, dajmo se pogovoriti, kar je čista izmišljotina. Poklical sem ga in vprašal, zakaj je to izjavil, pa mi je rekel, da si je to izmislil novinar, nakar sem mu rekel, naj pač demantira novinarski navedek, kar pa se ni zgodilo do danes. Na tekmi z Anglijo se dejansko nisva nič pogovarjala, ampak sva se zgolj rokovala. Zato ne bi želel preveč govoriti o tem.
Kaj vas nogometaše v trenutni organiziranosti športa v državi pravzaprav najbolj pesti?Da nismo dovolj upoštevani. Petinšestdeset odstotkov vseh registriranih športnikov v državi je nogometašev, hkrati pa tekma Slovenija–Anglija nima statusa mednarodne športne prireditve, kar maraton Franja ima.
In to pomeni kaj?To med drugim pomeni, da moramo plačati približno 20.000 evrov policiji, da nas varuje, medtem ko Franji ni treba. Tudi tekma Maribor–Chelsea nima tega statusa.
Iz česa izhaja to stanje?Stare stvari so to, in očitno nas v starih časih niso videli kot smučarje oziroma nenogometaše v Beogradu, ampak smo se kot take videli predvsem sami. Druga stvar je, da po kriterijih Fundacije za šport, ki izhaja iz OKS, Samir Handanović, Oblak, Novaković, Iličić in drugi nogometaši niso vrhunski športniki, s čimer so sicer povezana določena sredstva, statusi in podobno. In ko smo povedali, da nas to moti, se je zgodil največji cinizem, kar se jih je lahko zgodilo, za kar pa predsednik OKS pravi, da celo za to ni vedel. In sicer so nam rekli, da po standardnih kriterijih nogometaši ne morejo postati vrhunski športniki, da pa lahko to postanejo po izrednem postopku. Vložili smo torej vloge za izredno pridobitev statusa, nazaj smo pa v enem tednu dobili odgovor, da so vse vloge zavrnjene. Te zadeve nas motijo. Finančno si ne obetamo ne vem kaj.
Že v začetku pogovora sva omenila domnevno manjšo pomembnost denarja za nogometaše, pa naju je pogovor zanesel drugam. Kakšno je torej to razmerje nogometašev do državnega denarja?Nogometaši so fantje, ki so izšli iz ne najbolj bogatih okolij, so pa vsi uspeli. Imajo denar, jim pa veliko pomeni, da so spoštovani kot športniki. Če jih omalovažujejo, jih boli.
Kako vidite razvoj slovenske nogometne samopodobe v zadnjih dvajsetih letih?Težko je konkretno primerjati igralce, dejstvo pa je, da smo takrat izhajali iz drugih osnov in da v prvi tako imenovani zlati selekciji razen Zahoviča nihče ni igral v velikem klubu. V vsakem primeru je bilo več skromnosti. Se pa bojim, da smo potrošili tudi precej sreče.
Ali obstaja slovenski način igranja nogometa?Mislim, da je vse zelo odvisno od tega, kakšno generacijo igralcev imamo.
Ali obstaja določena linija pri vzgoji igralcev?S tem poskušamo, odkar smo pred tremi leti imenovali Milana Miklaviča za direktorja mladih reprezentanc, in sedaj se poskuša delati po podobnih principih treninga in z več sodelovanja med selekcijami. A tople vode ne moremo odkriti, se bojim.
In pa strokovne mreže niso nezmotljive, kar govori primer Kampla, ki ne bi nikdar zaigral za Slovenijo, če si Tomaž Kavčič, trener mlade ekipe, ne bi osebno tako zelo prizadeval za fanta in po lastnih zvezah v Nemčiji poizvedel, za kak talent gre, potem ko so ga strokovnjaki na zvezi že odpisali.Kampla je nehal vabiti Matjaž Kek, ko je bil še selektor ekipe do 15 let. Kavčič pa je res odličen trener in upam, da se bo še vrnil na delo v Slovenijo.
Vrniva se še enkrat k Blatterju. Za koga smo potemtakem glasovali Slovenci?Kot sem že povedal, svojih glasov po pravilih Uefe ne smemo komentirati, lahko pa rečem, da so navkljub temu, da se Blatterju zaenkrat ne da očitati ničesar konkretnega, spremembe na Fifi nujne.
Kako trdna se vam zdi ameriška obtožnica proti funkcionarjem?Ni iz trte izvita, vendar pa za Blatterja ni obremenilna. Seveda je problem, če so v njej omenjeni člani izvršnega odbora in celo tvoj podpredsednik. Mislim tudi, da bi morala Uefa nastopati manj agresivno do ostalega sveta. Uefa ima podobno moč v Fifi, kot imajo velike države, kot sta Nemčija in Anglija, veliko moč v Uefi. Vendar pa niso same. Potrebujejo tudi nas manjše. Blatter je, kar se politike tiče, velemojster.
Uefa je z afero v Fifi še okrepila svoj položaj.Zagotovo, vendar pa je treba upoštevati, da je bil Blatter na kongresu Fife gladko izvoljen vsega tri dni po izbruhu afere. Pred glasovanjem je poklical tudi mene, me povprašal o Sloveniji, ki jo sicer pozna še iz časov, ko je kot zastopnik Longinesa postavil prvi semafor v Hali Tivoli. Človek je hiperinteligenten in ima izjemen občutek. Ko gre po Afriki, pozna vsakogar po imenu in Afričani ga imajo izjemno radi. Naj vam povem, kaj mi je ob dogajanju dejal predstavnika Konga, sicer direktor luke v Kinšasi. Rekel je, da ga najbolj boli, ker se to počne staremu človeku. »Mi v Afriki starejše spoštujemo.« Ko so leta 2011 na kongresu Angleži prvič nastopili ostro proti Blatterju, češ da volitve predsednika, ko je na voljo le en kandidat, niso demokratične, so Afričani takoj planili, da Angleži nimajo nikomur razlagati o demokraciji, pokojni predsednik argentinske zveze pa je takoj dejal, naj najprej vrnejo Falklande, potem se bodo pa pogovarjali naprej. Na tem nivoju tečejo pogovori, kar je nam iz manjših zvez nadvse zanimivo opazovati.
Kaj po vašem videnju dejansko hoče Platini, kako je iskren in koliko še ima strasti?Kolikor ga poznam, je precej iskren in skoraj sem prepričan, da se bo potegoval za mesto predsednika Fife. K temu ga sicer nagovarjajo predvsem drugi. Platini je bil v Evropi izvoljen s podporo malih in srednjih zvez in dejansko Uefa ogromno vrača finančno. Vendar pa Platini ne zna leporečiti. Neki njegov namestnik je dejal, da pri njem dobiš to, kar vidiš. Zelo je neposreden. Blatter je povsem drugačen, je pa Platini sposoben voditi tudi Fifo. Kajti razlika med Fifo in Uefo je v tem, da je Fifa politična, Uefa pa bistveno bolj ekonomska organizacija, ogromna firma, kjer stalno tečejo posli, denar se pa deli absolutno korektno. Če bi EU funkcionirala tako, kot funkcionira nogomet, bi bile zadeve bistveno bolj ugodne za države članice. Sistem je odličen. Uefa je tudi bistveno bolj transparentna in bistveno manj birokratsko komplicirana od Fife.
Pomenljivo je, da je bila obtožnica napisana v ZDA, kjer tako običajni ljudje kot posledično državne strukture nimajo takšne afinitete in prizanesljivosti do nogometa, kot jo premorejo v drugih delih sveta.Nekaj je zagotovo na tem, vendar pa mene moti tudi, da je Anglija izgubila svetovno prvenstvo v konkurenci z Rusijo, ZDA pa v konkurenci s Katarjem. Nisem povsem prepričan, da bi se stvari enako odvijale, če bi bilo prvenstvo 2022 v ZDA. To moti, vendar pa se vsaj sam poskušam držati ob strani. Nikola Pašić, srbski politik, je nekoč dejal, da se, če se preveč približaš politiki, opečeš, če se preveč oddaljiš, se pa lahko prehladiš.