Goran Klemenčič: Predvidevam, da bo vsaj kolega Mramor zaradi mojih izjav slabe volje

Kar nekaj predlogov, ki jih napoveduje, bo v političnih pa tudi strokovnih krogih nedvomno močno odmevalo, na primer umik imenovanja sodnikov iz državnega zbora in uvedba preizkusnega mandata za sodnike. O obsežni prenovi kazenske zakonodaje, predvsem zakona o kazenskem postopku, pravi, da bo zadovoljen, če bo do konca njegovega mandata vsaj sprejeta.

Za bitko za ukinitev dosmrtnega zapora se Klemenčič še ni odločil, čeprav je bila to ena od dveh stvari, katerih sprememba se mu je zdela ob prihodu na ministrstvo simbolno zelo pomembna. Je pa precej oster kritik prevelike zadržanosti politike, tudi vladajoče, do sprejema beguncev.

Dejstvo je, da je bila tiralica zoper Haradinaja v Interpolovem sistemu veljavna. In dejstvo je, da je Slovenija ena redkih držav, ki nima ločene nacionalne baze. V tem je odgovor, zakaj Haradinaj ni bil prijet na primer na Dunaju ali v Belgiji. Tam so se očitno odločili, da konkretne srbske tiralice ne uvrstijo v nacionalni sistem, in ga zato mejna kontrola ni zaznala. Pri nas policija po mojem mnenju ni imela izbire. Ko se postopek prične, se mora po zakonu tudi nadaljevati; pred sodiščem in na koncu pred ministrom za pravosodje, ki lahko izročitev v tujo državo tudi zavrne. Ta primer, in še kak pred njim, kaže, da je prav, da Slovenija po vzoru drugih držav v razmerju do Interpolovih tiralic vzpostavi svojo nacionalno bazo. Bolje je treba urediti tudi posredovanje informacij med policijo in ministrstvom za zunanje zadeve v primeru oseb z diplomatskim statusom. Za konkreten dogodek, še manj pa za sistem – ki je, mimogrede, bil enak tudi, ko so na notranjem ministrstvu sedeli ministri SDS – pa ni odgovorno sedanje vodstvo policije ali aktualna ministrica. Zato to interpelacijo ocenjujem kot politično pasjo bombico. V bistvu gre za očitek SDS, da je policija preveč dosledno odreagirala na Interpolovo zahtevo. Ironija je, da to očita stranka, pod katere vlado je Interpolova depeša o sumljivih denarnih transakcijah v povezavi s Patrio leto dni ležala v predalu, v vmesnem času pa so tekli in potekli nekateri zakonski roki za pridobivanje dokaznega gradiva. 

Ne samo v pravosodje, v državo kot tako in njene institucije. Načelo instančnega sojenja, razveljavljene sodbe in odločitve državnih organov so del pravne države. A to lahko velja za nekaj odstotkov sodb. Če je ta previsok, je sistem upravičeno prepoznan za nelegitimnega. To je lahko za državo in odnose v njej pogubno. Temu smo priča zadnja leta v Sloveniji pri zahtevnem gospodarskemu kriminalu in pri kriminalu s političnim ozadjem. In bojim se, da bo na področju bančnega kriminala enako. Odgovornost je na pravni stroki, organih odkrivanja in pregona ter sodstvu, da opravijo analizo, kaj je šlo narobe, kje so še odprta vprašanja in kako naprej. Odgovornost je na nosilcih funkcij v teh organih. Če tega ne bodo storili, bomo to storili na ministrstvu za pravosodje. In potem bo priletel očitek, da posegamo na tujo njivo.

Število zaprtih se giblje preko 1500 oseb. Zadnjih dvajset let konstantno narašča. Slišal sem anekdoto, da je v Drnovškovi vladi minister Marušič na seji vlade obelodanil, da je Slovenija tisti dan dobila tisočega zapornika. Skratka, drži, da je zaprtih oseb več, kot jih je bilo v preteklosti. Samo iz tega zaključiti, da smo bolj represivna družba, kot smo bili pred dvajset leti, pa je posploševanje. Treba je upoštevati socialne, ekonomske, pravne, družbene spremembe. Praviloma imajo svobodne, demokratične družbe več klasičnega kriminala kot avtoritarni režimi.

Slovenija je med tranzicijskimi državami skoraj edina, ki ni doživela eksplozije klasičnega in organiziranega kriminala. In še vedno smo država, v kateri je odstotek izrečenih pogojnih obsodb med najvišjimi v Evropi, denarnih kazni pa tako rekoč ni. Oboje je anomalija, ki me skrbi, ki se je zavedam in ki jo bom po svojih močeh poskušal odpraviti. Ne zato, ker menim, da bi morali sodniki več ljudi poslati v arest, ampak ker ta podatek kaže na sistem, v katerem se finančno, časovno in kadrovsko potraten postopek, od policije, tožilstva do sodišča, zavrti, da osebi, ki ji je krivda dokazana, sodišče reče, če karikiram: »Ti, ti! Pojdi in ne greši več!« Okrepili bomo, na zakonski in organizacijski ravni, alternativne institute, ki so na eni strani bolj učinkoviti z vidika varstva javnega interesa, na drugi strani pa pošteni tudi do osumljencev in obdolžencev.

Dodaten problem v Sloveniji so kratkotrajne zaporne kazni, ki so z vidika penologije neučinkovite. Biti nekaj mesecev v zaporu prinese več škode kot koristi. Pred tedni sem bil pri ministrskem kolegu na Hrvaškem. Na tem področju so nas prehiteli. Tako v zakonodaji kot v organizaciji. Kratkotrajne zaporne kazni so pri njih izjema in ne pravilo, sankcija dela v družbeno korist pa bolje urejena. Uvedli so sistem probacije, tako kot v večini evropskih držav. Želim iti v podoben projekt. Problem so zagonska sredstva, čeprav je dokazano, da je taka ureditev dolgoročno ne samo učinkovita in humana, ampak tudi z vidika države cenovno neprimerno boljša od kratkotrajnih zapornih kazni ali kopičenja pogojnih obsodb.

Tudi, čeprav trdim, da je večji problem kot zakonodaja njena implementacija. Naslednji teden imamo v parlamentu manjšo novelo kazenskega zakonika. V določenih segmentih, kot je izdaja uradne tajnosti, smo stvari liberalizirali, bolje bomo zaščitili žrtve kaznivih dejanj, pri korupcijskih kaznivih dejanjih in davčnih zatajitvah pa stvari zaostrujemo. S predstavniki pravne stroke se prav te dni pogovarjamo o dolgoročnejših spremembah v kazenskem pravu, ki nas čakajo naslednje leto. Zadnje letno poročilo državnega tožilstva kaže, da obstajajo med različnimi okrožnimi tožilstvi, ki so včasih oddaljena samo 30 kilometrov, očitne razlike v politiki pregona in uporabi določenih institutov. V državi, ki jo prevoziš v dobrih dveh urah. To ni sprejemljivo.

To je izgovor. Vrhovno državno tožilstvo tukaj ne opravlja zadovoljivo svoje naloge. Niti z vidika analiz oziroma upravljanja niti z vidika usmerjanja. Je pa dejstvo, da imamo sistem zelo neodvisnih državnih tožilcev. Slovenija je ena redkih držav, kjer na odločitev tožilca izven sodnega postopka ne oškodovanec ne državni organ, ki je podal ovadbo, nimata učinkovitega sredstva. Prav tako ni vzpostavljen sistem zunanjega spremljanja in nadzora za zagotavljanje učinkovitosti. Sodiščem smo »obesili« vrsto institutov za zagotavljanje sojenja v razumnem roku, v predkazenskih postopkih pa tega ni. In zato lahko včasih samo ugibamo, zakaj med opravljeno hišno preiskavo in odločitvijo tožilca, da poda zahtevo za sodno preiskavo ali vloži obtožni akt, minejo leta. Še vprašati ne smemo. Če pa že, pa je odgovor vedno enak: »zapletenost in zahtevnost zadeve« in »podrobnih informacij v interesu postopka ne dajemo«.

Nepomembno je, ali je minister z odločitvijo samostojnega organa zadovoljen ali ne. Jo sprejemam in v pravnem smislu spoštujem. To je bistvo pravne države in načela delitve oblasti. Trdim pa, da so glede na okoliščine podali skopo in skrajno, skoraj neodgovorno pomanjkljivo utemeljitev svoje odločitve. Bom povsem odkrit: odločitev, da imamo slab sistem, v meni ni dozorela takrat, ko se je državnotožilski svet odločil zoper razrešitev dr. Fišerja, ampak v trenutku, ko sem v roke dobil eno stran njihove (ne)utemeljitve odločitve. Naš sistem odgovornosti prvega tožilca je unikaten in ne odraža položaja tožilstva v pravosodju in njegovem razmerju do izvršilne veje oblasti. Toda ne bom pristal na predlog SDS, v katerem se zavzemajo za povsem političen sistem, kot ga imata zgolj Hrvaška in Rusija. Povedano drugače: sprememba je potrebna, mora pa biti tesno povezana z dolgoročno strategijo pravosodja. Pregledati bo treba sistem imenovanj v pravosodju in ga uravnotežiti. O tem zadnje čase govori tudi pravna stroka, tako glede neustreznosti načina imenovanja generalnega državnega tožilca kot glede neustreznosti imenovanja sodnikov v parlamentu.

Tega ne vem. Vem pa, da je sprememba potrebna in utemeljena, in zanjo se bom aktivno zavzel. V pravni stroki, mednarodnem okolju, samem sodstvu in pravosodju ter v izvršilni veji se tak konsenz že oblikuje.

Zato smo pristopili k pripravi strategije pravosodja, v kateri bodo zapisani zelo konkretni predlogi, ki jih bomo sproti uveljavljali. Način imenovanja sodnikov bo del te strategije. Ne pa ključen in ne edini. Če bi rekli zgolj, da želimo imenovanje sodnikov iz parlamenta umakniti zaradi zapletov, ki so se zgodili v zadnjem času, bi bilo to neresno. Sprememba imenovanj sodnikov mora iti z roko v roki s krepitvijo preglednosti, odgovornosti in kvalitete v pravosodju. Na mizi je tudi rešitev preizkusnega mandata, mentorstev, drugačnega načina ocenjevanj sodnikov, okrepljena vloga sodnega sveta...

Naj navedem konkreten primer. Tožilstva po vsej Sloveniji bodo v naslednjih mesecih dobila pomembne kadrovske okrepitve, kar je bila pozitivna obljuba vlade Alenke Bratušek. Na enem od okrožnih državnih tožilstev bodo tako dobili tri nove državne tožilce, a ima le eden od njih predhodne izkušnje z delom v pravosodju. Ti ljudje, ki so sicer gotovo primerni za to mesto, bodo s prvim dnem, ko bodo imenovani, postali okrožni državni tožilci z vsemi pravicami in dolžnostmi, ne obstaja pa noben sistem mentorstva, prehodnega obdobja… Vse je na njihovih kolegih in vodjih.

Torej imamo dobro podlago za to, da naredimo dejanski korak naprej in se nehamo samo pregovarjati. Seveda pa mora biti sistem domišljen, politika pa iz njega izločena. Ne moreta, če karikiram, o tem, kdo je opravil preizkusni mandat, odločati poslanec Gorenak ali pa minister Klemenčič.

Sodstvo ni sistem, ki misli in govori z enim glasom. Poleg vrhovnega sodišča imamo sodni svet, predsednike sodišč, sodniško društvo in posamezne sodnike. Dejstvo je, da naši pogledi niso vedno enaki, tudi njihovi notranji še zdaleč niso. Sodstvo zaboli že sama beseda reforma. Deloma jih glede tega razumem. A dialog poteka, sodelovanje je po moje konstruktivno in odprto, pogosto tudi intenzivno. To pogrešam pri tožilstvu.

Drži.

Ne gre za krivdo. Vsak ima svoje razloge. To, da se po mojih informacijah vodstvo policije že mesece neuspešno trudi za daljši vsebinski sestanek z generalnim državnim tožilcem, je zgovorno in del odgovora na vaše vprašanje. In da ne bom napak razumljen: to ne velja za tožilstvo kot celoto, s posamezniki dobro sodelujemo, s samim vrhom tožilstva manj. Organi odkrivanja in pregona, tako tožilstvo, NPU in policija, so v zadnjih letih naredili pomembne korake naprej. To jim moramo priznati. Hkrati pa mislim, da so ti pozitivni premiki bolj posledica zahtev ljudi, politike, večje angažiranosti drugih nadzornih institucij, ustanovitve NPU, specializiranega državnega tožilstva, zagnanosti posameznih tožilcev in vodij okrožnih tožilstev kot pa posledica naporov vodstva vrhovnega tožilstva. Pa naj gre za dr. Fišerja ali za njegovo predhodnico Barbaro Brezigar.

Večji izziv kot kazenski zakonik je povsem nov zakon o kazenskem postopku in ukinitev sodne preiskave. Tudi če bom na ministrskem mestu še tri leta, ne verjamem, da bom doživel njegovo implementacijo, naredil pa bom vse, da bo v mojem mandatu pripravljen in v parlamentu sprejet.

Sem nasprotnik dosmrtne zaporne kazni. To je znano. Ko sem prišel na ministrsko mesto, sta se mi zdeli simbolno pomembni spremembi dveh stvari. Ena je bila uklonilni zapor – če ga ustavno sodišče ne bi razveljavilo, bi ga mi. Pri dosmrtnem zaporu je drugače. Kot prvo: političnega konsenza za njegovo ukinitev ni. Družbena klima je, kakršna je. Imamo relativno visoko zaporno kazen do 30 let, ki je bila kar nekajkrat izrečena, dosmrtni zapor pa do danes še ni bil. V nekaterih sistemih – tipičen primer je Nemčija – obstaja po prestani zaporni kazni možnost, da oseba, ki je spoznana za nevarno, ostane v posebnem preventivnem režimu. Smo v Sloveniji zreli za kaj takega? Mislim, da ne.

Nisem član SMC in nimam neposrednega vpliva na politiko stranke.

In se v mnogočem lahko poistovetim s politiko, ki jo predstavlja. Ne pa v vsem. Glede posameznih vprašanj je za moje vrednote stranka premalo liberalna. Če se vrnemo k dosmrtnemu zaporu: na eni strani imamo splošno javnost in politiko, na drugi del stroke. Dr. Dragan Petrovec trdi, da je treba najvišjo kazen spustiti nazaj na največ 20 let zapora. Na koncu bi šli v bitko, v kateri bi nas del pravne stroke kritiziral, češ da nimamo poguma, da bi šli na 20 let, del pa bi sicer pristal na ukinitev dosmrtnega zapora, a bi zahteval, da je najvišja zaporna kazen vsaj 40 let.

Se strinjam. Kot se strinjam, da bi Slovenija morala imeti drugačen odnos do beguncev, kot ga ima. Toda bitke je treba izbirati.

Vsaj polovica ministrov je bila nad predlogom navdušena.

Ta vlada kot celota verjetno res ne.

Obe oznaki sta nedostojni. Moje vodilo pri spreminjanju kazenske zakonodaje je, da kazensko pravo ne sme biti prvenstveno instrument zatiranja male kriminalitete in vseh družbenih patologij. Kot kazenskega pravnika me je vedno motilo, da je katerikoli kazenski postopek v katerikoli državi nesorazmeren do malih ljudi, četudi kriminalcev, v razmerju do visokega ali političnega kriminala. Človek, ki stori malo kaznivo dejanje in ki nima denarja, gre relativno hitro od policijskih lisic do Doba. Za drugega, ki ima dostop do znanih odvetnikov, do medijev, včasih celo do zakonodajalca, je ta pot izredno dolga. Ne verjamem sicer, da tisti, ki zavlačujejo postopke, to počno s telefonskimi klici kriminalistu, tožilcu, sodniku, ministrom, temveč se to izvaja s pritiski javnosti, z izvirno uporabo legitimnih pravnih sredstev.

Stara raziskava, ki je zajela nekaj zahodnih držav, je pokazala, da je povprečna premoženjska korist, ki jo storilec pridobi z ropom kot klasičnim kaznivim dejanjem, okoli tisoč dolarjev, možnost, da ga dobijo in obsodijo na zaporno kazen, pa je med 30 in 40 odstotki. Povprečna korist storilca kriminala belega ovratnika se giblje okoli milijona dolarjev, možnost, da pristane v zaporu, pa je okoli 7 promilov. Ključno vprašanje je, kako to dvoje uravnotežiti. Enostavnega odgovora ni. Vem pa, da so imele države, ki so v zadnjem času korenito spremenile kazenski postopek in ukinile preiskovalnega sodnika, zadnji sta to storili Hrvaška in Avstrija, zelo velike težave. Pri bagatelnih zadevah se zavzemam za tako imenovane »hitre postopke«, pri čemer ta termin zaradi negativne sporočilne vrednosti ni najboljši.

Sicer pa bi si želel sistem, v katerem ne bi bilo težje izvedeti, kdo je lastnik računa v Luksemburgu, kot nekomu zaradi suma trgovine z drogami pol leta prisluškovati. Zato imamo na dnevnem redu tudi resno zakonsko in organizacijsko reformo vzpostavitve centralnega organa za odvzem protipravnega premoženja in upravljanja z njim.

Slovenija je načeloma temu institutu naklonjena, želimo pa, da bi zaživel tako, kot bi moral. Ključni problem je, kdo bo odrejal, kaj se preiskuje, pa tudi kje bo meja. Po zadnjem predlogu naj bi bil evropski urad pristojen za vsa kazniva dejanja, kjer bi bila povzročena škoda nad 20 tisoč evri. Ob robu zadnjega sveta ministrov v Luksemburgu sem kolegom dejal, da si ne želimo, da bi se ta urad ukvarjal z italijanskimi gojitelji oljk, ki goljufajo za relativno majhne zneske pri evropskih sredstvih.

Obstoječe institucije so s predlogom večinoma nezadovoljne. Predvsem tiste, ki menijo, da bodo z zakonom dobile dodatne obremenitve ali da jim bodo nove preiskovalne komisije konkurenti. Izhodišče pa je zelo preprosto: ključno vprašanje, ki se postavlja vsakokratni vladi pri projektih državnega pomena, v katere gredo stotine milijonov evrov, je, kaj se je s temi projekti zgodilo, kje so podatki, na osnovi katerih se lahko sprejmejo nadaljnje odločitve. Teš6 je tak primer. Vsaka vlada je dobila na mizo predlog o podaljšanju pogodbe, poroštva, dodatnih jamstvih, hkrati pa ni finančnega ali infrastrukturnega ministra, ki bi imel celoten pregled, kakšno je sploh stanje projekta. Ker je preprosto že prevelik. Vemo, da potekajo predkazenski postopki, toda tam iščejo kazensko odgovornost, računsko sodišče pa se je v projekt Teš6 izjemno pozno spustilo. Vlada pa se mora odločiti, kaj naj s tem projektom.

Omenjeni zakon vladi zgolj omogoča, da imenuje ekspertno skupino, ki bo v relativno kratkem času ugotovila dejansko stanje. Dokler se nismo lotili priprave tega zakona, so politika in mediji nenehno poudarjali, da bi se morali zgledovati po Islandiji, pa po Irski, po avstrijski preiskavi Hypo banke... Ko smo prišli z zakonom, ki je nastal na osnovi teh praks, pa so vsi poskočili. Po naši navadi: kritiziramo ter hočemo spremembe in dejanja, ko so ta na vrsti, pa najdemo kup izgovorov, zakaj ohranjati status quo.

Sem optimist. Podporo premierja Cerarja in SMC imamo. Usoda projekta bo odvisna od ljudi, ki bodo opravili prvo tako preiskavo, če bo zakon sprejet.

Ta zakon, ki je sicer v pristojnosti ministrstva za javno upravo, se pripravlja in bo predvidoma zaključen še letos. Ampak glede tega pa nisem optimist. Skrbi me, kaj se bo z njim dogajalo v državnem zboru in celo v vladi, saj obstaja cel kup različnih pogledov na KPK, ki so zelo osebno pogojeni. Saj veste. Komisija nikoli ni zaživela v celoti tako, kot bi morala – kot institucija pravne države. Vedno se je govorilo o Kosovi, Klemenčičevi ali Štefanečevi komisiji. Kar me še dodatno moti, ker nisem prav navdušen, da sem v tej druščini. To je prekletstvo tega okolja. Iz ust istega politika slišiš, da bi ugotovitve KPK morale v trenutku odnesti generalnega državnega tožilca, nekaj mesecev prej pa si lahko slišal, da so ugotovitve KPK politični konstrukt, s katerim se hoče sesuti predsednika SDS.

Kot nekdanji predsednik KPK vztrajam pri tezi sistemske korupcije kot enega osnovnih problemov Slovenije. In problem sistemske korupcije niso samo imena, je stanje duha, odnos do institucij, prava, integritete na vseh ravneh. Imamo pijavke, imamo komarje in imamo vampirje. Vsi pa pijejo kri v tem močvirju. V različnih količinah. Nekdo dobi po prijateljski ali politični liniji pogodbo za nekaj deset tisoč evrov, nekdo drug dobi večmilijonski projekt, tretji lahko vpliva tudi na to, kakšen zakon bo sprejet. Drznem si reči, da je tak način funkcioniranja v državnih podjetjih še vedno prepogosto pravilo. In zato s stisnjenimi zobmi gledam na relativno benevolentnost vlade do vodstva DUTB in SDH.

Dejstvo je, da SDH in DUTB skupaj obvladujeta več državnega ali javnega premoženja kot vlada sama. Predvidevam, da bo vsaj kolega Mramor, ki ga sicer spoštujem, nad mojimi nadaljnjimi izjavami slabe volje. A moje stališče pozna. Glede DUTB sem pristranski. Ko sem bil na KPK, smo o DUTB podali vmesno mnenje takratni vladi in Banki Slovenije. Bil sem poleg, ko smo opravljali razgovore oziroma zaslišanja odgovornih na DUTB. Svoje poročilo je sprejel tudi novi senat KPK in pozneje še računsko sodišče. Toda spremenilo se je (pre)malo. Ključni ljudje v DUTB ostajajo na svojih položajih. Glede SDH bi prav tako želel, da se kalvarija z novimi nadzorniki čim prej konča. Po epizodi s Telekomom še toliko bolj. Če povem drugače: pretekle, sedanje in bodoče odločitve, ki jih sprejemajo uprave SDH in DUTB, krojijo gospodarsko in politično prihodnost Slovenije, bolj kot večina odločitev vlade. In na koncu bo, zgodovinsko, odgovorna ta vlada.

Ne morejo se razčistiti, ker ne gre za nekaj posameznikov in ker je imunski sistem, kar vladavina prava je, šibak. Zato ne ločimo resne bolezni od prehlada. Zato je logika »povejte imena« napačna. Imen je preprosto preveč in so na različnih nivojih. Ne gre za to, da rečeš: »Janez in Polde sta izmozgala Telekom.« Problem je v tem, da je preveč ljudi v družbi, ki imajo vsaj po malem umazane roke. Ko, recimo, hočemo dati otroka v vrtec, a je ta zaseden, iščemo, kdo koga pozna; bodisi v vrtcu bodisi župana. To je sicer banalna zadeva, a kaže naš odnos do pravil.

Ah, kje pa.

Luč je. Potrebni so očiščenje javnega in političnega prostora, nove generacije, usmerjene v prihodnost, in manj govorjenja o komunizmu v dobrem in v slabem smislu. Pa tudi nov družbeni konsenz. Žal mi je, da je Janša »monopoliziral« idejo o drugi republiki. Mislim namreč, da bi Slovenija potrebovala drugo republiko. Zatekanje k njej je Francozom večkrat pomagalo, da so se v krizah »sestavili«.

Kaj si v resnici predstavlja Janez Janša, ne vem. Vem pa, kako – in pogosto tudi, zakaj tako – deluje. In to zavračam. Je pa ta konflikt med Janšo na eni strani in večino na drugi za državo izjemno slab. Tudi v tem trenutku. Ker ta vlada nima klasične opozicije, če odmislimo ZL in NSi. SDS je namreč stranka, ki večino časa deluje v funkciji interesov svojega predsednika.

To je del folklore, zaradi katere ne zgubljam spanca.

Tedaj pa sem, milo rečeno, izgubil kakšno uro spanca.

Sem.

Odstopi s funkcij mi niso tuji, vendar pa sem se za to vedno odločil tedaj, ko sem imel občutek, da sem prišel do konca poti in nimam možnosti kaj spremeniti. Ali pa nisem več mogel iti po isti poti kot moj nadrejeni. Ker vem, kako, zakaj in na kakšni pravni in dejanski podlagi je KPK sprejemala odločitve, ker nam je dalo toliko in toliko sodišč prav, bi tokrat z odstopom poslal povsem napačen signal. Drugo pa je, da smo na ministrstvu šele začeli delati.

Odločitev vrhovnega sodišča glede KPK je bila ena od sodb, ki jih je vsako leto na stotine; jo sprejemam in z današnjim vedenjem bi mogoče senat ravnal drugače. Prejšnji teden ste lahko brali, da je ustavno sodišče razveljavilo trideset odločitev vrhovnega sodišča, ustavno sodišče zgublja na evropskem sodišču... Še vedno pa sem ponosen na to, kaj je KPK dosegla, in na kolektiv, ki je stal za tem. In lahko vsakemu pogledam v oči. Tudi Janezu Janši, Zoranu Jankoviću, Katarini Kresal ali Zvonku Fišerju.

Ne. Če glede strategije ne dosežemo konsenza, bomo poiskali druge možnosti za spremembe. Poslovil bi se le v primeru, če bi predsednik vlade ali večina v parlamentu ocenila, da ne uživam več njunega zaupanja. Ali če bi predsednik vlade naredil za moj vrednostni sistem nekaj popolnoma nesprejemljivega. Kar pa si ob Miru Cerarju ne predstavljam.

Ta podoba ni realna. Tudi sam z učinkovitostjo dela vlade nisem zadovoljen. Vraga, celo s svojo lastno učinkovitostjo nisem vedno zadovoljen! S tem, da je vlada izrazito neučinkovita, pa se ne strinjam. Deluje v zahtevnih okoliščinah.

Na koalicijskih sestankih ne sodelujem, sem pa navzoč na sejah vlade. Trenja med koalicijskimi strankami v javnosti izgledajo bistvena večja, kot jih je mogoče zaznati na vladnih sejah. Že v času Pahorjeve vlade sem opazil, da to, kar se je dogajalo v vladni sobi, ni imelo dosti skupnega s tistim, kar so predsedniki koalicijskih strank nato povedali na pločniku pred vladno palačo. Mislim, da je premierjevo stališče glede tega korektno. Ministri morajo za odločitvami ali neodločitvami vlade kot njeni člani stati, kot predsedniki oziroma predstavniki strank pa lahko imajo svoje mnenje.

Vlado vodi premier. Formalno in dejansko. Je pa res, da mu poskuša občasno kdo zlesti čez glavo. A ima po mojem dovolj moči in pameti. Res je, da Miro Cerar ni človek, ki bi imel v življenju izvršilne funkcije, še manj pa je avtokrat. Gotovo mu v marsičem ni lahko. A cenim, kako mu uspeva »plavati« med mnogo bolj izkušenimi politiki.

Primarna skrb ministrice za notranje zadeve je zagotavljanje notranje varnosti. Integracijske sposobnosti Slovenije so majhne, saj nimamo niti večje metropole. Moja razhajanja s politiko, tudi vladajočo, glede prevelike zadržanosti do sprejema beguncev se torej ne nanašajo na ministrico za notranje zadeve. Menim pa, da bi morala biti Slovenija pri reševanju migracijske problematike bistveno bolj odprta in proaktivna. Zato, ker ne moremo biti otok sredi Evrope, ker je lahko edina dodana vrednost majhnih držav na področju mednarodne politike, da smo principielno na strani humanitarizma in človekovih pravic. To je naša dolžnost. Po sedemsto letih smo postali samostojen narod in te samobitnosti po mojem ni vredno ohraniti, če je cena za to, da okoli vsake vasi naredimo zid.

Dokončne odločitve še ni. Ne na nivoju Evrope ne v Sloveniji. Vlada se obnaša odgovorno do varnostne situacije in do socialnega položaja lastnih prebivalcev in očitno ne želi odpirati nove fronte, kakršna se je na primer pred dnevi zgodila na Slovaškem, kjer so ljudje v Bratislavi protestirali proti priseljencem. Moje mnenje je tukaj drugačno. In izražam ga, ker sem pač veliko življenja in dela preživel prav na postkonfliktnih območjih in neposredno videl veliko temnih plati človeštva.

Slovenci smo »domačijska« družba. Ja, tudi ksenofobna.

Mislim da, vem pa ne. Glede notranjih odnosov bomo morali najprej preživeti pripravo proračuna za naslednje leto, glede ostalega pa je na nas samih, kaj bomo storili in dosegli.

Edini v vladi, ki ima manjši proračun in manj ljudi od mene, je minister za Slovence v zamejstvu in po svetu. Naš proračun znaša slabih 19 milijonov evrov, imamo dobrih 180 zaposlenih. Večina naših zaporov, če odmislimo Dob in Koper, je v graščinah, starih stoletja. Za vzdrževanje in nadgradnjo celotnega informacijskega sistema tožilstva in pravobranilstva smo letos dobili 100.000 evrov. Zadnje službeno vozilo za potrebe sodišč in tožilstev, vključno z dežurnimi službami, je bilo kupljeno leta 2009. Od vseh ministrstev imamo najdlje pripravljene projekte energetske sanacije prostorov pravosodnih organov, tudi z evropskimi sredstvi.

Stvari se premikajo prepočasi. Vsi govorimo o pravni državi, proračun za njeno infrastrukturo pa je bil skozi leta nikakršen. To je neresno! Storil bom vse, da se to spremeni. Ne bo pa šlo hitro. Toliko manj, ker je pred nami proračunsko zahtevno leto in ker kot država še vedno nimamo strategije razvoja in prioritet in se zato ministri med sabo »cufamo« za sredstva.

Treba je ločiti dve stvari: ena je zaposlovanje zapornikov, kjer je javno-zasebno partnerstvo nujno, drugo je gradnja in upravljanje zaporov. Glede slednjega ni kompromisov. Če vse drugo privatiziramo, morajo policija, vojska in zapori ostati v državnih rokah. V nasprotnem primeru države ni več.