»Kje je Slovenija?« jo je vprašal Li Jifei. S prstom je pokazala na zemljevid, ki ga je imel pred seboj.

Tudi sam sem gledal v zemljepisno karto naše polovice sveta. Te perspektive še nikoli nisem videl. Na njej je bila začrtana pot vlaka, ki se začne na železniški postaji v mestu Jivu na jugozahodu Kitajske in pelje v Madrid.

Za razmere te države je Jivu majhno mesto. Nima več kot dva milijona prebivalcev. Vendar se tam začenja dolga pot nove svilne poti na zahod. Vlak krene s postaje in po Kitajski pelje skozi Šijan, Lanžou, Urumki, pri mestu Alašankou prečka mejo s Kazahstanom in gre skozi Duositeke do postaje Žalei Ke. Tam se proga razcepi. Krajši krak pelje čez Uzbekistan in Turkmenistan v Teheran v Iranu. Daljši nadaljuje pot proti Moskvi v Rusiji, Minsku v Belorusiji, Varšavi, Berlinu, Saarbrücknu, Parizu in Bordeauxu do Madrida. Vlak v dveh tednih prevozi 13.052 kilometrov med Kitajskim morjem in Atlantikom. Najdaljša železniška proga na svetu z rednim tovornim vlakom, ki odpelje enkrat na teden.

Sekretarja Li Jifeia sem poniglavo vprašal, zakaj vlak ne pelje do Slovenije, in izrazil zaskrbljenost, da na njegovem zemljevidu Ljubljana ne obstaja. Zanimalo me je tudi, zakaj vlak ne pelje iz Teherana naprej do Istanbula in po trasi nekdanjega orient ekspresa do Ljubljane in Pariza. Vsaj nekaj spoštovanja do evropskih imperialnih mitologij bi lahko pokazali. Vendar so bile na sekretarjevem zemljevidu južno od Poljske in Nemčije samo bele lise. Trasa železnice je bila podobna velikemu severnemu ekonomskemu imperiju, v katerem je vse, kar je južno od Nemčije in Poljske, periferija. Kitajci rišejo svoje zemljevide sveta.

Pogledal je na papir pred sabo, Slovenije pa ni našel. V resnici ni vedel, o čem ga sprašujem. Država, ki ima toliko prebivalcev kot njegovo mesto, ni na njegovem radarju. Ko mu je sodelavka pokazala Slovenijo, se je zagledal v zemljevid in se opravičil, ker prav s tem koncem sveta ni najbolje seznanjen. »Mislim pa, da bodo tovornjaki razpeljali blago do vas,« je sklenil na koncu. Njegove preokupacije niso politične. Sekretar nima predsodkov, le prioritete so drugače postavljene. Navajen je razmišljati v velikih količinah. Njegova provinca Žežiang ima petinpetdeset milijonov prebivalcev, sosednji Henan pa sto deset. Tako kot imam jaz težave misliti državo, ki ima poldrugo milijardo prebivalcev, dvomilijonsko mesto pa je provincialno naselje, je zanj težko misliti državo z dvema milijonoma prebivalcev.

Z enim od njegovih sodelavcev sem se zaklepetal o moderni Kitajski. Potarnal je, da je vtis blagostanja v južnih provincah sicer pravilen, vendar ne velja za vso državo.

»Naš problem je, da imamo premajhen srednji razred. Tristo milijonov. Težko razvijamo notranji trg, ki zagotavlja stabilnost.«

Rekel sem, da je tristo milijonov spodobna številka. V Evropi je pol milijarde ljudi, srednjega razreda pa tudi ni več kot na Kitajskem.

»Ja,« je odgovoril. »Ampak Evropa je majhna dežela.«

Pogled na partijskega sekretarja me je zabaval. Paradoksi so zelo všečne stvari. Li Jifei pa je kralj enega najlepših paradoksov stvarstva. Tudi ta je narejen na Kitajskem. Komunistična partija mesta Jivu, ki je del največje komunistične partije na svetu, nadzoruje eno najbolj živahnih institucij sodobnega svetovnega kapitalizma. V mestu je največja tržnica vseh časov na svetu.

Strah komunistov pred socializmom

Ko na Kitajskem rečejo, da je nekaj največje, je običajno zares veliko. Mora biti. Kjerkoli na svetu obrnete katerikoli predmet in pogledate, kaj piše spodaj, je velika verjetnost, da bo pisalo Made in China. Tako piše na mojem računalniku, kolesu, fotoaparatu in najljubši ponvi. In če predmet ni ravno ogromen, je velika verjetnost, da so ga trgovci z vsega sveta kupili na tržnici v Jivuju, ki deluje pod modrim vodstvom sekretarja Li Jifeia.

Tržnica je produkt razprave v centralnem komiteju KPK, kjer je Deng Xiaoping po smrti Mao Cetunga prišel do sklepa, da je vladavina komunistične partije zares ogrožena. To je bilo še v časih, ko so na tržnici v Jivuju prodajali sadje in zelenjavo in na roko izdelane železne kozice. Pred tridesetimi leti. Oblasti partije niso ogrozile zunanje sile. Trenja z Rusijo in napeti odnosi z Ameriko se je niso nikoli bistveno dotaknili. S Tibetom ni imela posebnih težav, vsaj ne takšnih, ki jih policija in vojska ne bi znali hitro razrešiti. Nacionalne manjšine, ki mimogrede narastejo v dvajset, trideset ali petdeset milijonov, je z mirno roko disciplinirala. Tudi spor z Vietnamom, ki jo je vlekel v vojno, je zgladila z nekaj arogance in podkupovanja. Tajvan je zadrega, ki potrpežljivo čaka na razrešitev. Hongkong? Ne. To so bile malenkosti.

Komunistično partijo je konec sedemdesetih let ogrozil socializem. In še posebej njegova interpretacija, ki mu jo je med kulturno revolucijo dal Mao Cetung. Če bi vztrajala pri socialističnem gospodarskem sistemu, bi partija propadla, tako kot je propadla kitajska ekonomija. Treba je bilo spremeniti kurz. Deng je s svojim monumentalnim vplivom starega revolucionarja predlagal in izsilil reforme, ki so vpeljale divji kapitalizem in ohranile oblast partije. Na začetku osemdesetih let so Kitajci previdno dekolektivizirali kmetijstvo in ohranili državno lastnino industrije. Konec osemdesetih let pa so šli v privatizacijo velike industrije, v pogodbe s tujimi investitorji, skupne naložbe, sprostitev cen in politiko bogatenja z brezobzirnim izkoriščanjem cenene delovne sile. Kapitalizem devetnajstega stoletja v pogojih maoizma dvajsetega.

V partijskem vrhu so razmišljali o tem, da bi reformirali tudi politiko in vpeljali demokracijo, vendar je Deng vztrajal pri monopolu oblasti komunistične partije, ker bi po njegovi analizi demokracija izbrisala partijo in razbila državo na kose.

Nekaj problemov s to formulo je bilo. Vrata nebeškega miru, Tiananmen, so simbol Kitajske še iz imperialnih časov in imajo častno mesto pod tremi zlatimi zvezdami v državnem grbu. Vhod v cesarsko mesto pa je veliko bolj znan po trgu, ki stoji pred njim. Tiananmen je morda edina kitajska beseda, ki jo poleg Made in China razumejo po vsem svetu. Leta 1989 je tam prišlo do dva meseca trajajočih študentskih demonstracij, ki so jih na koncu razgnali tanki. Pričakovanja so bila, da bo Kitajska šla po poti Rusije in drugih socialističnih držav in vpeljala demokracijo. Deng se je uprl in upor zatrl s silo. Na trgu je bilo veliko zelo pogumnih ljudi. Vendar so časi revolucij minili. Pred vrati je bilo stoletje reform.

Moški z dvema plastičnima vrečkama v rokah se je postavil pred kolono tankov in jo zaustavil. Pravnik Teng Bjao, ki se je izselil iz države, je rekel, da je bila Kitajska takrat pred odločitvijo, ali stopi na stran moškega z vrečkama v rokah ali na stran tanka. Odločila se je, da bo stopila na stran tanka. Kljub verbalni solidarnosti z demokratičnimi gibanji so tudi svetovne države, gospodarske družbe in potrošniki cenenih dobrin stopili na stran tanka. Komunistična partija je ostala na oblasti nedotaknjena in po nekaj zastojih nadaljevala z gospodarskimi reformami.

Kaj so prinesle? Kratek sprehod čez tržnico v Jivuju da hiter in begajoč odgovor na vprašanje. Tržnica je lepo ime, vendar je treba upoštevati, da gre za kitajsko tržnico na Kitajskem. Na njej je 57.000 trgovin v nizu petnadstropnih zgradb, ki se vijejo v neskončnost. Sekretar Li Jifei je z nemalo ponosa našteval, da je tam mogoče kupiti dva milijona različnih izdelkov. »Človek, ki bi v osmih urah na dan samo za tri minute vstopil v vsako od trgovin, bi za ogled celotne tržnice potreboval poldrugo leto.«

V majhnih trgovinicah na neskončnih hodnikih prodajajo vse izdelke, ki jih kupujemo v vseh trgovinah na svetu. To niso trgovinice, kjer se kupuje eno stvar ali dve. Jivu je največja grosistična tržnica na svetu. Tega ne pravijo Kitajci, ampak Svetovna banka. Sem hodijo kupovat trgovci, ki naročijo deset, sto, tisoč ali deset tisoč kosov istega izdelka. »Bi sto tisoč? Naredili vam bomo.« Okrog tržnice je 27.000 podjetij, ki ves svet zalagajo s potrošniškimi izdelki. Tukaj med drugim proizvedejo 30 odstotkov vsega spodnjega perila, ki ga nosijo ljudje po vsem svetu.

Nogavice, dežniki in device Marije

Med stojnicami ni čisto jasno, ali stojimo pred vrati nebes ali pekla. Vse, kar bi človek imel, je na policah. Tudi vse, česar zares ne bi imel. Vse, kar si lahko želi, vse, za kar ni vedel, da si lahko želi, in vse, kar ga tlači v nočnih morah.

Od kod so prišle vse plišaste igrače, ki polnijo otroške sobe vsega sveta? S tržnice v Jivuju, ki jih ponuja v vseh barvah, oblikah in velikostih. Kje so kupili avtomobilske obroče, na katerih se vozi naš planet? V Jivuju, v trgovinah, kjer ponujajo originale, kopije in kopije brez originalov. Šolski zvezki iz stotine papirnic, ki na tržnici tvorijo ulice in trge. Rezervni deli za avtomobile, računalniki, okvirji za slike, fotoaparati, zvočniki, smejoči bude, električni kabli, sablje samurajev, excalibur kralja Arthurja, žepni noži, okvirji za očala, plastične ali marmornate miloške Venere, hlačni pasovi, svilene rute, bronasti kipi nosorogov, ladijski propelerji in cenen nakit, vsi so bili kupljeni na tržnici v Jivuju. In to je šele začetek. Kje so bila kupljena vsa božična darila, ki smo jih zadnjih dvajset let dobili pod božičnimi drevesci in novoletnimi jelkami? V Jivuju na največji grosistični tržnici na svetu. Od tam so prišle tudi figurice pastirčkov za v jaslice in kipi device Marije, ki jih prodajajo v Medžugorju. Opravičujem se, če najbolj svete reči izpadejo banalno. Ampak videl sem jih na lastne oči na tržnici, ko se mi je od njih že vrtelo v glavi. Pri prodaji izdelkov je Kitajska popolnoma egalitarna država. Kipe device Marije prodajajo skupaj z dežniki.

Kaj pa okraski na božičnih drevescih? Od kod pridejo okraski na božičnih drevescih? Ne pridejo vsi iz Jivuja. Tukaj jih naredijo in prodajo samo 80 odstotkov. Osemdeset odstotkov vseh božičnih okraskov, ki jih kupijo v Ameriki, Evropi, Afriki, Avstraliji in tudi na Kitajskem. Na poti od Šanghaja do Pekinga, po kateri so me peljali v aranžmaju kitajskega zunanjega ministrstva, sem videl kar nekaj cerkva s križi na strehah. In ja. Tudi križe in križanega lahko kupite v Jivuju. Če vam ni všeč, kar imajo na zalogi, vam pa z veseljem naredijo zelo poceni ali zelo drago po vaši predlogi. Kar vam pač ustreza.

Pridete v Jivu, izberete, kar vam je všeč, in pošljete domov. To je preprosta ideja tega mesta. V sosednjem mestu Hangzhou so se domislili, da je morda ljudem neprijetno potovati. Nekdanji učitelj angleščine Jack Ma je tam leta 1998 po zgledu Amazona ustanovil majhno podjetje za prodajo izdelkov po internetu. Dal mu je ime Alibaba. Ma je danes najbogatejši Kitajec, samo njegova spletna stran taobao, ki se zgleduje po ebayu, pa ima katalog ene milijarde različnih izdelkov. Made in China. Celotna operacija je vredna dvesto ali tristo milijard, odvisno, ali šteješ v evrih ali dolarjih. Vzamejo oboje.

Socializem s kitajskimi posebnostmi

Procesu, ki je pripeljal do tega, Kitajci rečejo program reform in odpiranja navzven, ki ga je Deng Xiaoping začel konec sedemdesetih let. Deng nikoli ni rekel, da je ideja v tem, kako bodo Kitajci naredili vse stvari na svetu, vendar se je država zelo približala temu. Pokazali so mi tovarno strojev, ki kopljejo tunele. Stroj je velik kot tovorni vlak. Nekoliko višji in dolg sto metrov. Na periferiji Zhengzhoua v Henanu so jih v ogromni hali hkrati montirali štiri.

»Tukaj jih sestavimo skupaj iz delov, ki jih izdelajo v različnih tovarnah,« je rekel inženir, ki je razkazoval tovarno. »Potem jih razstavimo, zložimo v lesene zaboje in odpeljemo tja, kjer pač želijo kopati tunele.«

Izdelava celotne kompozicije traja pol leta. V istem mestu je stala tovarna, v kateri so se hvalili, da imajo največjo prešo na svetu. Z njo iz enega kosa žarečega jekla naredijo nos vrtalnega stroja s svedri. Z velikim ponosom so rekli, da je končni izdelek, ki pride iz preše, lahko težak tudi štiristo ton.

»In kaj na svetu je lahko težko štiristo ton?« sem nedolžno vprašal.

»Morda sestavni deli jedrskih elektrarn?« je bil odgovor.

Temu na Kitajskem rečejo, da so šli skozi proces reform in se odprli svetu. Naredijo plišasto igračo in jedrsko centralo in vse, kar je vmes. Ob tem veliko ljudi obogati, veliko jih zdrkne v revščino. Sistemu rečejo socializem s kitajskimi posebnostmi. V resnici so si izmislili kapitalizem z eno samo posebnostjo. Svobodna trgovina temelji na trdni zgradbi komunistične partije. O drugih svobodah pa se raje ne razpravlja. Tovarna je bila edina zgradba, na kateri je bila razpeta rdeča zastava s srpom in kladivom. V desetih dneh nihče ni omenil Mao Cetunga ali komunizma. Pokazali pa so mi kar nekaj trgovin, kjer prodajajo rolls-royce, bentleye in ferrarije. Najljubše avtomobile partijskih sekretarjev, lastnikov tovarn in šefov policije.

Za komunistično državo nekoliko presenetljivo nihče tudi ni omenjal delavcev ali delavskega razreda. Pa na Kitajskem vsi delajo. Ves čas in samo to. Nihče ne poseda ali berači. Ves čas delajo. Delavci pa jih ne zanimajo. Delavski razred je zamenjal planet potrošnikov.

Vse, kar v tej neskončni deželi naredijo, vsi ti kupi paketov, zabojev, vreč in embalaže, so tam, da jih nekdo kupi, potroši, vrže proč in kupi nove. In vse to je treba prepeljati na vse konce sveta. V Ningboju ob morju je pristanišče, ki še ni čisto največje pristanišče na svetu, ampak bo to vsak čas. Ob dvesto pomolih za čezocenake jih gradijo še sto. Za zdaj so zadovoljni, ker imajo svetovni rekord v nalaganju kontejnerjev na ladje. 235,6 kontejnerja na uro, kar znese 526 milijonov ton blaga na leto. V enem samem pristanišču. Tovorne ladje, ki jih nalagajo, so kot v morje položeni nebotičniki. In seveda so največje na svetu. Vse je največje. V provinci Henan gradijo drugo fazo največjega tovornega letališča vseh časov. Bilo je 39 stopinj Celzija, delavci v plastičnih modrih in rumenih čeladah pa so nosili gradbeno železo, kopali temelje in mešali beton. Zdelo se je, da poleg letališča gradijo še eno mesto, ki se širi do obzorja.

Made for China

V Jivuju pa stavijo na svoj vlak. »Ladja je poceni, vendar je počasna,« so pojasnili svojo idejo. »Letalo je hitro, ampak drago. Vlak je hitrejši od ladje in malo dražji, hkrati pa mnogo počasnejši od letala, vendar tudi mnogo cenejši. Idealno transportno sredstvo.«

Redna tovorna linija med Jivujem in Madridom teče od novembra lanskega leta. Izogne se piratom v Indoneziji in Rdečem morju in namesto nekaj več kot v mesecu dni pot opravi v dveh tednih. V Henanu iz mesta Žengžu druga tovorna proga pelje čez Mongolijo in Rusijo v Hamburg.

»V Juveju nakladajo igrače,« so se nekoliko visokonoso pohvalili v Žengžuju. »Mi nalagamo avtobuse in avtomobile.«

Veliki Made in China ekspresi se vijejo proti Evropi. Ko pridejo na cilj, nastopi problem. Vlaki morajo opraviti tudi pot nazaj in ne smejo voziti prazni. Ampak kaj lahko iz Evrope uvaža država, ki naredi vse na svetu? Iz Afrike, Južne Amerike in Azije teče neskončni tok surovin. Podoba Evrope je na Kitajskem videti kot delikatesa. Poleg najbolj luksuznih ročno izdelanih avtomobilov ekspresni vlaki, na katerih piše Made for China, vozijo vino, maslo, piransko sol in kemikalije. Dialog dveh imperijev v blagovnih znamkah. Le da se Kitajska za velik ekonomski imperij obnaša nenavadno. Vlaki, ladje in letala poleg blaga ne tovorijo še svetih knjig in političnih priročnikov. Izvoz ideologije te države ne zanima. Neskončni kupi srajc, avtomobilskih gum in mobilnih telefonov so edina ideologija, ki jo zares zanima.