Finančno ministrstvo je napovedalo ukinitev četrtega, najvišjega dohodninska razreda, ki tiste z najvišjimi prihodki obdavči kar 50-odstotno. Prihodnje leto bo tako peščica najbolje plačanih zaposlenih imela višjo neto plačo od tiste, ki jo prejema zdaj. Konkretno to pomeni, da bo denimo tisti, ki danes prejema mesečno plačo 10.000 evrov bruto, po veljavni dohodninski lestvici pa dobi 4859 evrov neto, po ukinitvi najvišjega dohodninskega razreda spravil v žep vsak mesec dobrih 336 evrov več.
Tistih posameznikov, ki so imeli dohodke doslej obdavčene z najvišjo dohodninsko stopnjo, je v Sloveniji 3262; gre za manj kot pol odstotka davčnih zavezancev, ki pa so v proračun prispevali kar osem odstotkov dohodninskih prilivov. »Trese se gora, rodila pa se bo miš s kratkim repom. Dolg nos bodo imeli zlasti tisti v nižjih dohodninskih razredih, kjer se spet ne bo nič zgodilo, pa bi se moralo,« ocenjuje vladno napoved davčna svetovalka Božena Macarol.
Slovenija vodi v nesorazmernosti
V Sloveniji imamo namreč takšno dohodninsko lestvico, na podlagi katere so že sorazmerno nizki dohodki obdavčeni z nesorazmerno visokimi stopnjami dohodnine, dodaja Macarolova, saj so dohodninski razredi nesorazmerno nizki v primerjavi z drugimi državami EU. Že pri dohodkih nad 18.700 evrov letne osnove za dohodnino namreč pademo v 41-odstotno dohodninsko obdavčitev. Če primerjamo našo ureditev z ureditvami v drugih državah, ugotovimo, da plačajo Nemci 42 odstotkov davka od osnove, ki je višja od 52.882 evrov, Francozi 41 odstotkov od osnove nad 70.830 evrov, Španci 43 odstotkov od osnove nad 53.407 evrov, Italijani 41 odstotkov nad 55.000 evri. Čehi, Estonci, Bolgari in še nekateri pa plačajo dohodnino po proporcionalni stopnji med 10 in 22 odstotki.
Ne le po dohodnini, v EU prednjačimo tudi po višini prispevkov za socialno varnost in smo tudi glede tega krepko nad povprečjem. Glede na to, da imajo zaposleni v delovno intenzivnih dejavnostih nižje plače, to pomeni, da so v Sloveniji že precej nizki dohodki obdavčeni z nesorazmerno visoko stopnjo dohodnine, posledica tega dejstva pa je nesorazmerno visok strošek dela, ki ga dodatno zasolijo še visoke prispevne stopnje, ki so zgodba zase. Ob tem se lahko od konkurenčnosti večine izdelkov na evropskem in svetovnih trgih kar poslovimo.
V Sloveniji imamo torej dohodninsko lestvico, ki sorazmerno nizke dohodke obdavči z nesorazmerno visokimi stopnjami dohodnine; krepko nad povprečjem pa smo tudi glede višine prispevkov za socialno varnost, kar vpliva na slabšo konkurenčnost naših izdelkov na tujih trgih. »Pobuda za ukinitev najvišjega dohodninskega razreda, ki tudi razbremenjuje stroške dela, je dobrodošla, a ne zadostna, saj ne bo dovolj spodbudila večjega zaposlovanja. Zato predlagamo dopolnitev ukrepa z ustrezno definirano višino socialne kapice, saj bi s tem postali privlačni za bolj izobražene iskalce zaposlitve v tujini, predvsem pa bi motivirali in lažje zadržali visok tehnični kader. Pri najnižjih plačah predlagamo ukinitev plačila dohodnine, saj s tem ne bi dodatno obremenili podjetij, ki si ne morejo privoščiti višjih plač, izboljšali bi socialni položaj teh ljudi in njihovo kupno moč,« poudarja Goran Novković z Gospodarske zbornice Slovenije (GZS). Vire za to bi lahko vlada poiskala s prerazporeditvijo davčnega bremena na pasivno premoženje, kot so davek na dediščine, darila, premoženje, stanovanjske nepremičnine, kjer je relativna obdavčenost nizka. GZS sicer pozdravlja vsako nižanje davčnih bremen, a bi moralo biti davčno prestrukturiranje celovitejše. Nujna je drugačna porazdelitev davčnega bremena med potrošnjo, dohodki in premoženjem. Obdavčenje potrošnje in dohodkov je previsoko, obdavčenje premoženja pa prenizko. Dejstvo je, da je slovensko gospodarsko okolje med bolj obremenjenimi, sploh glede na delež stroškov dela v bruto dodani vrednosti, kjer smo na 1. mestu med državami članicami EU.
Vlada predvsem išče nove davčne vire
Vlada se je, sodeč po prvih korakih, odločila za različne faze davčnega prestrukturiranja, najprej predvsem za iskanje novih proračunskih virov (davčne blagajne, nepremičninski davek), hkrati pa ne pristaja na zniževanje tistih prispevkov, ki delajo naše poslovno okolje najbolj neprivlačno in drago. »Priti mora do prerazporeditve davčnih bremen v enem koraku. Ni jasno, kako bo in ali sploh bo z uvedbo davčnih blagajn prišlo do razbremenjevanja gospodarstva, vsaj v določenih dejavnostih, po vzoru Hrvaške. Čeprav se pri uvedbi blagajn zgledujemo po hrvaškem modelu. GZS je vseskozi poudarjala pomen davčnih blagajn prav v povezavi z razbremenjevanjem gospodarstva. A doslej še nič konkretnega nismo slišali o nižjih davčnih stopnjah ob njihovi uvedbi.«
Kot opozarja Bojan Škof z mariborske pravne fakultete imajo resne države, kot na primer Nemčija, davčne reforme na približno vsakih deset let, ko v zakonodajo vnesejo spremembe, ki so se v tem času zgodile v družbi.
