Stališče finančnega ministrstva, da spada »naravna odprava« najvišjega dohodninskega razreda med ukrepe za »izboljšanje konkurenčnosti poslovnega okolja« in »prestrukturiranje davčnih bremen« ter ukrepov z »namenom splošnega znižanja obremenitve dela«, bi lahko bila, hm, zgleden zmazek birokratskega piarja, če ne bi bila poleg vsega zadnja trditev še netočna oziroma »kar nekaj«. Ukinitev najvišje dohodninske stopnje oziroma znižanje obdavčitve s 50 na 41 odstotkov (kolikor velja za tretji razred) namreč ne bo bruto plače, torej obremenitve delodajalca znižala niti za cent. Bo pa povečala neto plačo oziroma znesek, ki se bo dobrim pet tisoč Slovencem od januarske plače leta 2016 naprej pokazal na osebnem računu.

Vlade običajno zelo pazijo na to, da s svojimi ukrepi po najboljših močeh ustrežejo »ljudski volji« ali vsaj kar se da širokemu krogu volilcev. Še posebej finančna ministrstva v zvezi s tem rada potožijo, da imajo »zvezane roke«, ker določeni fiskalno smiselni in ekonomsko učinkoviti ukrepi politično preprosto niso sprejemljivi oziroma izvedljivi. Ker bi jim nasprotovalo preveč volilcev, ker bi sprožili val političnega nezadovoljstva in v najhujšem primeru ogrozili sam obstoj vlade.

Finančno ministrstvo Dušana Mramorja očitno nima teh težav, saj ravna prav nasprotno. Trudi se s fiskalno nesmiselnim (odprava četrtega dohodninskega razreda bo po navedbah samega ministrstva proračun prikrajšala za 16, po nekaterih neuradnih ocenah pa tudi za več kot 20 milijonov evrov na leto), ekonomsko neučinkovitim (ker s tem pač ne bo razbremenila gospodarstva oziroma »dela« niti ustrezno spodbudila potrošnje) in politično nerazumljivim ukrepom. Kot da bi, recimo, Mramorjevi uradniki hoteli metati polena pod noge ministru Borisu Koprivnikarju, ki ga s sindikati javnega sektorja čakajo že brez tega trda pogajanja o spremembah plačnega sistema in plačah javnih uslužbencev v naslednjem letu.

Ni treba, da bi bil človek levičar, ki ga trka luna, ali židano praznoglavi demagog: finančno ministrstvo menda levosredinske vlade namerava brez prave potrebe in koristi poskrbeti za tisti zloglasni odstotek, ne odstotek, manj kot pet promilov (plačno) najbogatejših v tej državi. Iz zbirnih podatkov finančne uprave za prejšnja leta vemo približno, koliko je takšnih, ne pa tudi, kdo oziroma iz katerih panog in kakšnih profilov so. Toda verjetnost, da med njimi prevladujejo najbolj inovativni, razvojni itd. kadri, torej raziskovalci, inženirji in podobno, o kakršnih je nedavno med obrazložitvijo svojega enakega predloga pleteničila tudi opozicijska NSi, je bolj ali manj nikakršna.

Pa ne, da bi tej slabi polovici odstotka oponašali, v Sloveniji je to že tako pretirano razvita panoga, njihove plače oziroma dohodke. Lahko da si vsi do zadnjega zaslužijo še višje, le nuje, da bi jim jih država »subvencionirala« na račun drugih davkoplačevalcev, ni nobene.