Ko bi že pomislili, da slovenskega gospodarskega tigra, ali vsaj risa, ne more nič več ustaviti na poti ekonomskega preboja, nas prizemlji dejstvo, da se brezposelnost zelo počasi in previdno predaja naši kolektivni evforiji. Zaposlovanje sicer v zadnjem letu in pol kaže znake življenja, a daleč so zlati časi slovenskega trga dela. Nekaj pod 120.000 registriranih brezposelnih je polnih 30 odstotkov več, kot jih je bilo pred desetimi leti, in skoraj dvakrat toliko kot v času debelih krav (2008). Na 60.000 brezposelnih pred krizo smo pridelali še enkrat toliko nezaposlenih med njo, konjunktura pa je saldo zgolj malenkost izboljšala.

Jasno je, da se je, kot posledica dolgotrajnosti krize in »zaloge« brezposelnih pred krizo, znatno povečal delež dolgotrajno brezposelnih in zelo dolgotrajno brezposelnih. Torej tistih, ki so brezposelni najmanj eno oziroma dve leti. Raste torej odstotek tistih brezposelnih, ki so najtežje zaposljivi in pri katerih gre najpogosteje za strukturno brezposelnost. To je brezposelnost, do katere prihaja zaradi razhajanj med strukturo ponudbe in povpraševanja po delu in je praviloma težko odpravljiva. Tako je danes dobra polovica brezposelnih dolgotrajno brezposelnih, slaba tretjina pa zelo dolgotrajno brezposelnih. Oboje je občutno slabše od stanja v letu 2010, torej kmalu po dnu prvega vala gospodarske krize pri nas. S to pomembno razliko, da današnje stanje bazira na dveh letih gospodarske rasti.

Fenomen gospodarske rasti brez služb ni posebno nov. Mediji v večini razvitih držav so nanj opozarjali že vse od konca prvega kriznega vala. Calvo, Coricelli in Ottonello (2012) so pokazali, da gre dejansko za razmeroma pogost razplet finančnih kriz že vse od konca druge svetovne vojne. Če je do 1990. let veljalo, da gre za »evropsko težavo«, ki je posledica rigidnega trga delovne sile, je danes jasno, da primarni razlogi ležijo drugje. Okrevanja gospodarstva po recesijah, ki jih spremljajo motnje na kreditnih trgih, naj bi bila odvisna od dinamike gibanja ravni cen. Če cene ostajajo stabilne ali celo obstajajo deflacijski pritiski, kot je bil primer v Evropi, naj bi okrevanje spremljalo pomanjkanje novih delovnih mest (ang. jobless recovery). Nasprotno, na primeru držav v razvoju Calvo in soavtorja dokažejo, da okrevanje ob močni inflaciji sicer generira nova delovna mesta, vendar se to zgodi ob persistentno padajočih realnih plačah (ang. wageless recovery).

Strup nam je torej izbrala Evropska centralna banka, ki je zelo dolgo odlašala s kvantitativnim sproščanjem pri okrevanju po krizi. Če bi namreč ta učinkovito podpihovala inflacijo, bi nam, vsaj v skladu z zgodovinskim precedensom, okrevanje prineslo rast števila delovnih mest ob padanju realnih plač. Ponovno segrevanje gospodarstva bi v tem primeru baziralo na dvigu izvozne konkurenčnosti zaradi depreciacije evra oziroma nominalno rigidnih plač. Slednje bi imelo skozi padec realnih plač vpliv tudi na padec brezposelnosti. A to se, vsaj uvodoma, ni zgodilo. Evropa se je soočala celo z deflacijskimi pritiski in, seveda, okrevanjem brez delovnih mest.

Resnici na ljubo avtorji študije zaznavne učinke inflacije na dinamiko delovnih mest zaznajo šele pri 30-odstotni letni inflaciji, kar je seveda nerealno visoko za evrsko območje in večino razvitega sveta. Morda bi pričakovali, da so rasle vsaj realne plače, če je že zaposlenost ostala na krizni ravni. Vendar avtorji z analizo nedavni krizi sorodnih kreditnih krčev ugotavljajo, da se v primeru zmerne inflacije realne plače ne spreminjajo občutneje. Naša obsodba torej poleg konstantno visoke brezposelnosti vključuje tudi konstantne realne plače. Rast brez rasti plač in brez novih delovnih mest.

Svetovni gospodarski forum je okrevanje brez delovnih mest uvrstil na drugo mesto med desetimi najpomembnejšimi globalnimi gospodarskimi trendi v letošnjem letu. Larry Summers, nekdanji Clintonov finančni minister, v procesu gospodarske rasti brez novih delovnih mest vidi posledice tehnološkega napredka, ki deluje v smeri varčevanja z delom. Tehnologija namreč že od nekdaj nadomešča človeka s »strojno in programsko opremo«, zdaj pa naj bi ta proces znatno pridobil hitrost. Po Summersovem mnenju bo v razvitih gospodarstvih vedno težje zagotavljati »produktivno« vlogo za velik del prebivalstva.

Bomo ta delovna mesta še kdaj videli? Konsenz stroke je pesimističen, saj so krize pogosto priložnost, da podjetja odvržejo odvečno delovno silo, ki jo kasneje zgolj redko zopet »poberejo«. Tukaj tektonski premiki tehnologije niti niso potreben pogoj, dovolj je že relativno visoka cena dela proti drugim proizvodnim faktorjem. Kratkoročna rešitev persistentne brezposelnosti so sicer lahko investicije v infrastrukturne projekte, na dolgi rok pa bo potrebna korenita preusmeritev izobraževalnega sistema.