Potujemo brez omejitev, zaposlujemo drug drugega (z omejitvami), poslujemo drug z drugim in se prekomerno zadolžujemo ne glede na jezikovne in verske razlike, vsi se prilagajamo evropskim zakonom in predpisom, pa naj so še tako neumni, večina nas ima celo skupno valuto in lahko celo volimo na lokalnih volitvah, tudi če živimo v drugih državah EU. Vse več izdelkov je označenih zgolj z Izdelano v EU in je čisto vseeno, ali je lak za nohte irski, bolgarski ali litovski. Čemu bi žebljem dajali nacionalni pedigre? Važno je, da po standardih EU dobro držijo desko zabito na drugo desko, ki sta lahko ena iz Hrvaške in druga iz Slovenije. Brišemo meje na zemljevidu, brišemo meje v glavah. Vse je evropsko!
To vse je spoštovanima gospodoma itak znano. A če bi bila, kot sem dejal, z menoj v Mercatorju, bi jima ob omenjenih solzicah še spodnja čeljust padla na nakupovalni voziček. Videla bi do skrajnosti uresničeno zamisel o EU. Na polici bi videla steklenko z medom, na kateri piše Mešanica medu iz držav članic EU!? Fantastično. Ne samo da so evropski avtomobili mešanica delov, narejenih v različnih državah EU, in da je mleto meso za hamburgerje zmešano iz raznih živali pokončanih v številnih državah EU, ampak imamo tudi evromed! Nastaja v hrvaški vasici Orle, jugovzhodno od Zagreba, ki je celo občina z 2000 dušami, kjer raste veliko koruze in premorejo dve osnovni šoli do 4. razreda.
Torej, sledljivost izvora evromedu, kot to zahteva Bruselj, ni sporna. Seveda pa bi me kot konzumenta vseeno zanimalo, kako mešanica čebeljega proizvoda nastaja. Ali s tovornjaki vozijo med iz Finske, Portugalske in Latvije v Orle, kjer ga pridne vaške ženice kot nekoč alkemiki po starodavni metodi malo tega, malo onega, z lekarniško natančnostjo, ročno mešajo, da dobijo pravi, prvi evromed? Mogoče pa čebelarji iz Francije, Avstrije, Slovenije, Anglije in Švedske spomladi pripeljejo svoje najboljše čebelje panje v Orle in tam spustijo čebelice na pašo, da s skupnimi močmi polnijo satje, se zvečer družijo, komunicirajo v različnih evropskih čebeljih jezikih in ustvarjajo sladki izdelek evrokakovosti za zahtevne evrookuse. Lahko pa da čebelarji iz Orel naložijo svoje čebele na tovornjake in potem hajdi po Evropi. Enkrat se pasejo na sivki v francoski Provansi, drugič na oljni repici na Poljskem, nato na švedskih smrekah, domov grede pa se mastijo še na avstrijskih cvetlicah na visokogorskih pašnikih in slovenskih lipah. Ko pridejo domov, so njihovi panji polni evromedu, pretočijo ga v kozarčke in opremijo z nalepkami Mešanica medu iz držav članic EU in naravnost na police vseh evropskih veleblagovnic. Ne vem, kaj čakamo in dovolimo, da nas prehiti tam neka zakotna vasica. A je tako težko napisati Kranjska klobasa iz mešanice mesa iz držav članic EU ali Jota, mešanica evropskega zelja?
