Fiškin je svojo avtorsko pot začel konec 80. let v Moskvi, kjer je študiral na Inštitutu za arhitekturo, a se je postopoma usmerjal proti takrat novim trendom vizualne umetnosti. Uporabno je zavestno zamenjal za neuporabno. V začetku je ustvarjal stripovske risbe, nato kolaže, fotografije, filme, instalacije in še marsikaj; razpon formalnih in tehničnih možnosti je bil neskončen. Njegova dela se tako konceptualno gibljejo od tehnološko naprednih objektov vse do metafizičnih in ezoteričnih intervencij. Fotomontaža Orbit 2 (1993) prikazuje črno-bele diptihe ikoničnih moskovskih stolpnic, zgrajenih za časa Stalinove vladavine, nad katerimi se na nebu izrisujejo obrisi angelov. Delo Šteti navzgor, šteti navzdol (1994) sestavlja skupek s kljukicami povezanih lesenih merilnikov, segajočih od stropa do tal, ki pričajo o avtorjevi obsedenosti z različnimi merskimi enotami in o razmisleku o njihovi poljubnosti. Sprašuje se, zakaj nenehno merimo. Fiškin se je med umetniško elito prvič pojavil na Beneškem bienalu leta 1995 (leta 2005 je razstavljal tudi v slovenskem paviljonu), ko je skupaj s tremi soustvarjalci zasedel del ruskega paviljona in med drugim predstavil serijo kolažev in fotokopij, ki so z veliko mero ironije pričale o stanju duha v tranzicijski Rusiji v 90. letih. Leta 1996 je sodeloval na razvpiti skupinski razstavi Interpol v Stockholmu, ki se je začela s škandalom enega od ruskih umetnikov in se končala z ideološko vojno med zahodnimi in vzhodnimi protagonisti.
Leta 1992 je Fiškin prvič sodeloval z Draganom Živadinovom, kar je postopoma privedlo do selitve v Slovenijo, kjer je ustvaril večino svojih del v minulih dvajsetih letih. Med bolj monumentalne vsekakor sodi akcija, ko je v Postojnski jami organiziral dvig toplozračnega balona (2000). Ta je prikazana tudi v sklopu pričujoče razstave, a zgolj v obliki fotografije, ki je pogosto neizbežno sredstvo ovekovečenja njegovih (dobesedno) neponovljivih idej. Številna njegova dela so namreč nematerialna, četudi za svojo izvedbo morda potrebujejo tehnična sredstva. Pogrešam božič (2012) je recimo na steno projicirana senca pločevinke za barvo, iz katere se vije v vetru plapolajoča senca palme. Povsem virtualna in globoko asociativna podoba tako kljubuje običajni človeški racionalni percepciji stvarnosti. Umetnika torej prvenstveno zanima premikanje meja racionalne logike in samoumevnosti, zato so njegove priprave običajno popolnoma absurdne in neuporabne.
Izvorni kontekst svojih del razodene z neposrednimi in opisnimi naslovi. Da bi obiskovalca asociativno premaknil in miselno sprovociral, ustvarja navidez povsem vsakdanje situacije ter jih načrtno sprevrača in predstavlja zunaj privzgojenih okvirov. Prostorska instalacija Don Kihotov pakt (2010–2012), ki je sestavljena iz dveh nasproti postavljenih skupin ventilatorjev, odprto komunicira s kontekstom navrženega literarnega dela in obenem potiho ošvrkne globalno družbeno-politično vrenje. Nekoliko kompleksneje je zastavljen Elektronski Prometej (2013), ki ustvarja absurdni energijski krog – svečo, ki s plamenom poganja termoelektrični generator, ki poganja električno svečo. Razstava je premišljeno napolnjena z mnoštvom del, ki vsako zase zahteva, da se mu obiskovalec posveti in ga izkusi po svoje. Umetnik namreč v razstavni prostor ne postavlja razlagalnih besedil in navodil, ampak skuša izzvati čiste vizualne senzacije, ki so za nameček tudi skrajno zabavne in humorne. Hkrati so njegove domislice in stvaritve zelo aktualne, bodisi v prikrito izraženih družbeno-političnih navezavah bodisi iz perspektive znanstveno-tehnološkega napredka civilizacije, ki ga Fiškin dojema z zdravo mero skepse in distance.