Gradbena dela sem začel, računajoč na razpis države, ki bi omogočal vlaganja v kmetijska gospodarstva. »Junija zagotovo,« so dejali visoki uradniki že več kot pred letom dni. Iz urada ministra Gregorja so poslali tudi elektronsko sporočilo, ki govori o juniju. A, glej ga, vraga, niso napisali leta, ne 2015 in ne 2016, pravzaprav ni letnice. Bo pa junija? V začetku junija 2015 so snedli besedo, rekoč, da ni denarja. Morda konec leta, morda drugo leto. Tako ne preostane drugega kot nadaljevati gradbena dela z lastnimi sredstvi, od prodanih steklenic. Morda, morda pridem na vrsto z opremo, fiktivno nekdaj junija?
Naj mi le zdravje služi in stranke plačujejo! Za zdravje – ob vseh dnevnih in nočnih problemih – poskušam skrbeti sam. Stranke plačujejo v redu. Ena mojih boljših preteklih odločitev je bila večino prodaje kanalizirati skozi majhne distributerje, domačega in več tujih. Izbiral sem namenoma manjše distributerje in tako razpršil prodajo. Moj povprečen distributer vzame do 1000 steklenic na leto. Načeloma do zdaj s plačili nisem imel težav.
Poleg toče, suše, poplav in nasploh spreminjajočega se vremena so naslednji problem predstavitve, festivali, sejmi, vinski vodniki, promocije. Veliko promocije, varuj nas, o Gospod. Vedno isti ljudje, vedno iste institucije, vedno iste besede. »Mi vam zagotovimo to in ono, vi nam podarite steklenice oziroma želimo, da jih tudi osebno točite! Seveda v namene promocije, ki je, saj veste, nujno potrebna. In prav naš festival je najboljši v tem pogledu.« Z enostavno matematiko pridemo do zaključnega računa na primeru zadnjega festivala. Štirideset vinarjev je iztočilo vsak po 60 steklenic. To je 2400 steklenic. Recimo, da je povprečna cena vina devet evrov, in cena ni pretirana, kvečjemu prenizka glede na imena. To bi, po moji matematiki, zneslo dobrih 21.000 evrov! Plus stroški prevoza, časa in nočitev. Nočem reči, da vinarji ne želimo takih prireditev in promocije. Ampak enostavno stroškovno ne prenesemo več! Vinski kolegi, saj ne govorim samo v svojem imenu?
