Slovensko gospodarstvo je v 24 letih doživelo vzpone in padce, tranzicijske uspehe in tajkunske zgodbe, eksplozivno rast in besnenje krize, ki se je večina Slovencev še živo spominja. Kljub težkim časom je kakovost življenja večine prebivalcev Slovenije danes precej boljša kot v časih, ko so bile dovoljene sanje…
Danes se mnogi radi spominjajo »dobrih starih časov«, ko so imeli vsi službo. Leta 1991 je bilo delovno aktivnih Slovencev 972.000, približno 50.000 več kot danes. Delo je zaman iskalo 75.000 prebivalcev, danes pa okoli 113.000. Toda neizpodbitno dejstvo je, da so si slovenski potrošniki tedaj lahko privoščili precej manj kot danes. Temu ni botrovala zgolj skromna ponudba, ki je trume Slovencev gnala čez italijanske in avstrijske mejne prehode, temveč tudi precej nižja kupna moč.
Leta 1991 je povprečna mesečna neto plača dosegla približno 43 evrov, kar je zadostovalo za 359 kilogramov belega kruha. Deset let pozneje je povprečni Slovenec lahko kupil 399 kilogramov kruha, letos marca pa 551 kilogramov. Večina dobrin je danes sicer precej dražja kot pred 24 leti, vendar so precej višje tudi plače. Povprečna neto plača je marca znašala 1008 evrov, 23,4-krat več kot v letu osamosvojitve. Cene pa so se od konca leta 1991 po drugi strani povečale za približno sedemkrat.
Višja kupna moč se odraža tudi v številu ljudi, ki si lahko privoščijo izživeti slovensko obsedenost z jeklenimi konjički. Če se je pred slovensko osamosvojitvijo po cestah vozilo manj kot 600.000 yugov, fičov, katrc in drugih vozil, ki so se prebijala na naš trg, je danes registriranih že precej več kot en milijon osebnih avtomobilov.
Podobno kot kupna moč se je povečeval tudi bruto domači proizvod (BDP). Kljub približno desetodstotnemu padcu med krizo se je v celotnem obdobju od leta 1991 do konca leta 2014 BDP realno (ob upoštevanju vplivov inflacije) zvišal za okoli 75 odstotkov. Nominalno je BDP v istem obdobju zrasel za skoraj 25-krat; s približno 1,5 milijarde evrov na 37,2 milijarde evrov.
A gospodarski razvoj je Slovenija napajala tudi z zadolževanjem tako države kot podjetij, zaradi česar se je na pragu nekdanje šampionke tranzicije leta 2013 ustavila zloglasna trojka. Slovenija namreč že 20 let živi nad svojimi zmožnostmi. V celotnem obdobju od 1995 do 2014 je država ustvarjala tekoči primanjkljaj, kar pomeni, da njeni prihodki niso zadoščali za pokrivanje odhodkov. Povsem logično je torej, da smo vsako leto bolj zadolženi.
Po podatkih statističnega urada je javni dolg Slovenije leta 1994 znašal 1,62 milijarde evrov ali 19 odstotkov BDP. Do vstopa Slovenije v EU leta 2004 se je postopoma povečal na okoli 27 odstotkov BDP, zaradi krize pa je eksplodiral na preko 30 milijard evrov. Letos naj bi presegel 81 odstotkov BDP.
KAJ STORITI?
Marcel Štefančič, jr., publicist
Prvič, gospodarstvo bi morala umakniti iz politike, kar najlažje naredi tako, da vladavini finančnih trgov reče to, kar je rekla drugi svetovni vojni in nacističnemu holokavstu: Nikoli več! Drugič, takoj bi morala potegniti novo ostro ločnico med tem, kar sodi na trg, in tem, kar nanj ne sodi. To, da smo to ločnico izgubili, nas ubija, obenem pa nas navdaja z lažnim občutkom, da je to nekaj samoumevnega. In tretjič, opustiti bi morala to silno, a povsem neplodno potrebo po druženju s premierji in predsedniki velesil (Amerike, Rusije, Nemčije ipd.), s katerimi nima nobenih skupnih interesov, in se v globalni zgodovinski blok povezati z množico malih držav, ki lahko le skupaj odpravijo slabe globalne prakse, s katerimi jih posiljuje in izsiljuje neoliberalna kabala.
Dr. Mirjana Ule, socialna psihologinja
Sredi devetdesetih let je bila pri nas zelo aktualna razprava o nacionalnem interesu. Na vprašanje, kaj je to, sem novinarjem odgovorila, da je zame nacionalni interes predvsem to, da ljudje zaupajo svoji državi in njenim institucijam, da se počutijo dobro in ohranjajo dostojanstvo ter medsebojno spoštovanje. Danes lahko ugotovim, da nam pri nobenem od teh pomembnih državljanskih procesov ni uspelo. Predvsem je problematičen upad splošnega zaupanja v državo in njene institucije, kar pomeni upad zaupanja v skupnost, prihodnost, tudi upad zaupanja v smisel življenja, če hočete. Kaj torej potrebujemo? Potrebujemo sodobno državo, ki bo pravična do vseh in ne bo izključevalna. Potrebujemo skupnost, ki bo temeljila na dostojanstvu in spoštovanju vseh ljudi in ne bo klientelistična. Potrebujemo razvoj, ki bo temeljil na znanju in sposobnostih ljudi in ne na dvomljivo pridobljenih statusih, moči in prestižu.
Peter Kraljič, nekdanji direktor v družbi McKinsey in svetovalec nemške vlade
Slovenija si mora najprej zastaviti jasen in merljiv cilj, ki ga bodo soglasno in s konsenzom zasledovali vsi – tako politične stranke kot gospodarstveniki in sindikati. Glavni fokus bi moral biti krepitev konkurenčnosti Slovenije in domačih podjetij, čemur sledi gospodarska rast in večja blaginja. Za to pa so nujne že znane strukturne reforme trga dela, zdravstva, šolstva in pokojnin. Poleg tega je nujno odpraviti faktorje, ki konkurenčnost hromijo. Državni holding mora delovati neodvisno od politike, treba je okrepiti banke, ki našega gospodarstva ne podpirajo dovolj dobro, napasti pa je treba tudi visoko stopnjo brezposelnosti. Potrebujemo 65.000 novih delovnih mest, nimamo pa niti enega konkretnega programa, ki bi brezposelnost zmanjševal regionalno, kot to počno drugod v tujini. Na pospešeno gospodarsko rast bi pomembno vplivali tudi z večjimi investicijami v raziskave in razvoj, pomembna pa je tudi krepitev vlaganja v izobrazbo in sposobnosti naših človeških virov.
