Ko je v soboto popoldne nebo nad Šentrupertom izlilo, kar se je izliti dalo, se je s trebanjske smeri še pred prihodom elitnih domačih in tujih kuharjev v Deželo kozolcev vendarle prikradlo sonce. In hvaležno segrelo prihajajoče obiskovalce, če jih še niso segrela vrhunska vina 45 slovenskih, hrvaških in italijanskih vinarjev. Šentrupert je pokal po šivih. Dvatisočglava množica za kraj s petkrat manj prebivalci res ni mačji kašelj.
»Ideja zbrati najboljše kuharje in vinarje na enem mestu je izjemna,« sta bila navdušena Janez in Ksenija Martinec iz Trzina, potem ko sta pokusila že nekaj njima vse bolj ljubih oranžnih vin. Medtem sta tako kot mnogi že pogledovala proti kozolcem, kjer naj bi kuhali najboljši med najboljšimi. Kuharski mojstri, ki se kitijo z Michelinovimi zvezdicami, pač niso vsak dan v Sloveniji, kaj šele pod šentruperškimi kozolci. Zato res ne gre zameriti rahlemu negodovanju, ki ga je bilo slišati tu in tam, češ kdaj že pridejo ti kuharji. In so vendarle prišli. Petindvajset kulinaričnih vrhuncev izpod rok kuharskih mojstrov.
Ljudje si želijo več takih zgodb
»Zelo prijetno je. Vino nas greje, tudi glasba. Pokusili smo že nekaj vin, zdaj moramo pojesti malo pršuta za podlago, potem gremo pa na 'zvezdice',« je dejal Jože iz Krškega, ki meni, da bi moralo biti takih zgodb več po vsej Sloveniji. »Upam le, da bo vseh dva tisoč ljudi postreženih,« je še pridal, medtem ko so se vrste resda le še daljšale. Tudi pred kuhinjsko nišo prve dame kobariške Hiše Franko Ane Roš, najbolj nadarjene kuharice na letošnjem izboru združenja mladih kuharjev in gostincev Jeunes Restaurateurs d'Europe.
»Kakovosten slovenski projekt z veseljem podpreš,« je dejala Roševa, medtem ko je zvijala kalamare, polnjene z jagenjčkovim priželjcem, prelite z omako iz nefermentiranega tolminca z oljem luštreka in karameliziranimi orehi. Prepričana je, da enogastronomija med ljudmi tudi pri nas dosega vse višjo raven kvalitete prepoznavanja.
Kot bi brala misli Katji Kabaj Morel iz vinarske domačije v Šlovrencu v Goriških brdih, ki jo je leta 2013 ameriška revija Wine & Spirits uvrstila med stotnijo najboljših svetovnih vinskih kleti. »Za organizatorje že vemo, da pripravljajo lepe in velike reči. Zato se nismo pustili prav nič prepričevati, da bi sodelovali,« je dejala Kabaj-Morelova, navdušena nad ambientom pod kozolci, ki bi ga kazalo po njenem mnenju še bolj promovirati. »Kulinarika in vino v takšnem ambientu je gotovo zadetek v polno. Zato res upam, da ne bo ostalo zgolj pri letošnjem dogodku.«
Misleč, da je kolaček, je pojedel polža
Čeprav gre za prvi tovrstni festival v Sloveniji, sploh glede na imena iz kuharskega sveta, se nekateri vendarle niso mogli znebiti občutka že videnega. A Franci Kek, ki je pri svojih zrelih petdesetih ocenil, da je namesto Rock Otočca čas za bolj zrel festival, poudarja, da je ideja zasnovana na presežkih. »Kuharji iz Italije so prav gotovo kvalitativni presežek, je pa pri njih nekoliko šepala kvantiteta, saj s seboj niso pripeljali dovolj hrane, medtem ko je del slovenskih kuharjev dal od sebe še veliko več, kot smo bili dogovorjeni. Tako je pri nekaterih hrana hitro pošla, posledično so se pri drugih naredile dolge vrste. Je pa Italijane reševal zlasti mojster iz Neaplja, ki je pekel ocvrte pice kar poldrugo uro dlje od dogovorjenih treh ur.« Kot pravi Kek, bodo prihodnje leto vendarle nekoliko spremenili sistem ponudbe hrane.
Nekatere so dolge vrste precej zmotile, čeprav so si lahko krajšali čas ob spremljevalnem programu – tudi ob nežni glasbi zasedbe Quarter to jazz in glasnejših italijanskih zabavljačih s saksofoni in tolkali Wanna Gonna Show. Nekateri pa so z zanimanjem prisluhnili dolgoletnemu direktorju Michelina Italia Faustu Arrighiju. »Že vstopnica je bila 24 evrov, pa še pet evrov za degustacijski kozarec (za katerega si ob vračilu dobil vrnjen denar, op. p.), potem pa ne moreš sploh priti do hrane... Saj sem vedel, da bo veliko ljudi. A očitno imam prekratke roke,« se je hudomušno nasmehnil Andrej Kostelec, ki se je pred sedmimi leti iz daljne Argentine preselili v Šentrupert. »Dobil sem en majhen kolaček in sem ga pojedel. Šele takrat sem videl, da je bil to polž. Vam povem, prvič in zadnjič sem ga jedel,« se je pridušal Kostelec, a ne prav resno. S sorodniki in prijatelji iz Argentine se je kljub čakanju prijetno zabaval, kot tudi Jože in Mari Žura iz Novega mesta, ki pa ju čakanje v vrstah ni motilo. Še posebej ne na mojstrovino iz hiše bratov Portinari, okronano z dvema zvezdicama.
»Slovenskim kuharjem manjka drznosti«
Španski kruh z metinim sladoledom, jagodno omako, nekaj kapljicami ekstra deviškega oljčnega olja in ščepcem črne soli s Cipra. Na moč nenavadna kombinacija, a še zdaleč ne neprijetna. »Dve zvezdici sta pač dve zvezdici. To se res občuti v ustih. Take kombinacije bi naša tradicionalna kuhinja težko prenesla, a nama je zelo všeč, ker tudi sama rada pokušava nove, še neznane kuharske drznosti,« sta dejala zakonca Žura.
Tristo posladkov, nastalih izpod veščih rok dveh mojstrov iz restavracije La Peca iz okolice Vicenze, je izginilo v hipu. »Čisto drugače je pripravljati hrano na odprtem. Ima popolnoma drugačen okus. Kot da začutiš naravo v njej,« je dejal Cesare Portinari, navdušen nad samo idejo festivala, ki se ga bo z veseljem udeležil tudi prihodnje leto. Pobaramo ga, kaj si misli o slovenski kuhinji. »Slovenci imate zelo radi svojo tradicionalno hrano. A bolj bi si morali drzniti in z njo eksperimentirati. Ko boste spremenili pogled nanjo, jo boste odkrili na novo,« je prepričan Portinari, ki je zaljubljen v rižote. A neverjetno, njegova najljubša jed je pica. »Sem tako zelo Italijan,« je še dodal nasmejani kuharski virtuoz.
