»Smo poklicni umetniki, ustvarjalci, a obenem tudi gledalci – še več, priznajmo si, da smo si v veliki meri sami svoja publika. In nocojšnji večer je namenjen prav izmenjavi izkušenj, ki smo jih imeli v minuli sezoni kot gledalci,« je pisano druščino ustvarjalcev z (vsaj večinoma) ljubljanske neodvisne scene uprizoritvenih umetnosti na ponedeljkovem Zboru za publiko uvodoma nagovoril Janez Janša, direktor zavoda Maska, eden izmed štirih moderatorjev večera. Ali drugače: igralci, plesalci, performerji, koreografi, režiserji, producenti in vsi drugi, ki delujejo v neinstitucionalni sferi, naj bi v neformalnem vzdušju spregovorili o predstavah svojih kolegov, ki so jih videli v preteklem letu, povedali, kaj jim je bilo všeč in kaj ne, česa si želijo in česa so se že morda zdavnaj naveličali – skratka, šlo naj bi za reflektirano debato o nastalih projektih v nevladnem sektorju.
Tokrat je imel dogodek, ki so ga v Stari Elektrarni pripravili tretje leto po vrsti, nekoliko bolj »odprto« zasnovo – če so se v preteklosti izbrani sogovorniki vsaj v izhodišču lotevali vnaprej določenih predstav, so bili tokrat k mikrofonu povabljeni kar vsi prisotni s svojimi mnenji o kateri koli od več kot 80 uprizoritev, ki so v pretekli sezoni nastale v neodvisni produkciji. A se je ta demokratičnost kmalu izkazala za past: namesto pogovora o vsebini in estetskih značilnostih posameznih projektov se je kmalu razvila razprava o samih pogojih produkcije in splošnih temah, kot so pomanjkanje denarja, odvisnost od papirologije, pretirana količina produkcije, razdrobljenost scene, (ne)ustreznost kritiške refleksije in zablode kulturne politike. »Ali je kaj novega, da delamo vedno več za vse manj denarja?« se je pri tem retorično vprašal režiser Jure Novak. V več kot tri ure dolgo debato je bilo sicer posejanih več zanimivih ugotovitev (na primer ta, da javni zavodi vse bolj privzemajo način delovanja neinstitucionalnih producentov, vključno s hiperprodukcijo in prekarizacijo; da se je neodvisna scena na žalost ujela v »logiko razpisov«, namesto da bi iskala lastne, zares neodvisne strategije produkcije; in da na »off« sceni vendarle obstaja tekmovalnost, kot tudi velike in male ribe), a je nazadnje zvodenela v klepet o vsem in ničemer.
»Kot publiko nas ustvarjalce povezuje ravno to, da se lahko o videnem pogovarjamo, a se je spet izkazalo, da do tega sploh ne pridemo, saj je še toliko drugih stvari, o katerih želimo debatirati,« je za zaključek ugotovila performerka in koreografinja Teja Reba. Kar je nemara nekakšen simptom razmer, v katerih trenutno ustvarjajo umetniki »na svobodi«: če si v nenehni eksistenčni negotovosti prisiljen, da si tudi sam svoj direktor, tajnik, računovodja, izpolnjevalec razpisnih pol, organizator, piarovec, čistilka in še kaj, umetnost pogosto pride na vrsto šele na koncu. Pa čeprav nato nikakor ni slaba.