V Kinodvoru oziroma njegovem letnem prizorišču je bil v ponedeljek večer kratkih domačih oziroma »Naših kratkih«, kot se je uradno imenoval. Predstavljeni so bili trije filmi, po vsakem pa tudi njegova ekipa. Dva sta prvenca, SošolkiDarka Sinka in IdiotNika Novaka, tretjega, Luči mesta, pa je po scenariju Gorana Vojnovića režiral Klemen Dvornik.
Sošolki se začneta podobno kot Masaker Romana Polanskega (po scenariju Yasmine Reza), namreč z otroškim fizičnim konfliktom, tukaj dekliškim, prikazanim v daljnem planu, tako da se ne vidi dobro, kdo je koga udaril in zakaj. Nadaljevanje pa je povsem drugačno kot v Masakru, kjer pride do verbalnega »pokola« med starši obeh fantov. V Sošolkah se vse dogaja v šoli, toda tako, kot da se ni nič zgodilo. Že učiteljica (Maruša Majer) tistih dveh deklic na kadilskem posvetu s psihologinjo meni, da je bolje, če nič ne ukrenejo, se pravi da tisti deklici, ki je drugo ranila (z glavo je udarila v omarico), ne dajo niti opomina, a ne toliko zato, da bi zadevo pometli pod preprogo, kakor zato, ker je ta deklica iz problematične družine. Toda potem se pri učiteljici oglasi elegantna mati deklice z buško in zahteva, da »napadalko« preselijo v drug razred. Učiteljica odločno ugovarja, toda naslednji dan jo pokliče ravnateljica, ta pa je zelo za, da se tisto deklico preseli v drug razred. »Vse bomo uredili tako, da bo za vse najbolje,« je njen refren, le da to »najbolje« najprej pomeni v skladu z zahtevo dr. Brumna, očeta deklice z buško, ki je poklical ravnateljico, kar je obenem »najbolje« tudi za samo šolo, nikogar pa ne zanima, ali je to dobro tudi za preseljeno deklico. Film Sošolki je prav posrečena miniatura o »banalni zlobi« institucije, ki naredi največ škode (tukaj zlomi neko deklico) prav tedaj, ko jo odpravlja.
Petminutni Idiot Nika Novaka ima res nekaj z Dostojevskim, v offu slišimo ženski glas, ki bere odlomek iz njegovega romana Idiot, medtem ko zremo v negiben moški obraz v velikem planu. In ne le obraz, negibne so tudi njegove oči, ki vseh pet minut ne utripnejo. A čeprav je videti, kot da nas ne gledajo, ali prav zato, ta veliki plan obraza deluje skoraj hipnotično. Sam film pa kot dejanski eksperiment tako fizične (za igralca) kot mentalne narave (za gledalca).
Dvornikove in Vojnovićeve Luči mesta so večerna vožnja s taksijem in obenem vožnja v »noč spomina«. V taksi sede sivobradi starec (Dare Valič), ki ne ve, kam naj ga taksist pelje, taksist (Uroš Fürst) pa je bodisi že vsega vajen ali je enostavno tako prijazen, da poskuša iz starca izvleči, kam bi se utegnil peljati; zaman, seveda, ker je ta starec povsem izgubljen v svojih spominih in še bolj pozabah. To bi lahko bila zelo skrajšana in močno predelana varianta Nolanovega Mementa, vendar z likom, ki je dementen kot relikt nekdanjega političnega režima.
