Ko Dnevnikov kolumnist Boris Dežulović pravi, naj Europa Press Holding, največji hrvaški časopisni založnik, sam »poje drek«, ki ga je zakuhal z njegovo odpovedjo in zdaj z gnilo nenačelno ponovno podmizno snubitvijo, ne gre za povsem iste registre, ker je »jedi govno« v hrvaščini uveljavljena kletvica in ima kot taka tudi pomen, ki je onstran dobesednega, v slovenščini pa prevod deluje bolj vulgarno kot v originalu. A v bistvu gre za isto vprašanje: ali bi bilo prav, da bi »pameten človek«, kot so mu pritlehno »pohofirali« šefi, lahko stvari povedal drugače (bi namesto besede gnida uporabil, denimo, besedo buba). Seveda bi jih lahko, in če kdo, potem zagotovo ravno on, največji stilist med največjimi kolumnisti, ki pišejo v srbohrvaščini. Težava torej ni, da bi mu bili tuji stilemi, metafore, simboli, oksimoroni (itd. itn.), da ne bi znal drugače. Da je, butelj, tako rekoč tavtološko rekel gnidi gnida, ker je imel slab dan, mačka ali preveč kisline v želodcu in ni našel kakšne za gnide sprejemljivejše besede, na katero se ne bi mogle obesiti, se čutiti užaljene in svojo srčno bol oceniti na dvajset tisoč evrov. (Kako lepo je, kadar do evra natančno poznaš vrednost teže dima.)
Hec je v tem, da je seveda napisal točno to, kar je hotel, da je zavestno prestopil mejo spodobnosti, ker so na tem svetu stvari, ob katerih spodobnost postane najbolj nespodobno orožje tistih najbolj pokvarjenih z najmočnejšimi oblastnimi in finančnimi vzvodi. Ki razumejo izjemno malo, a nekaj prav dobro: tožbe na sodišču hitro spodnesejo vsakega časopisnega lastnika in direktorja, pa četudi sta že slišala za načela.
Toda sodišče je oder, ki je vedno poln presenečenj in na katerem si v kratkem lahko obetamo tudi tak prizor: tožnica, mati samohranilka, shirana uš, sedi na klopi v mračni razpravni dvorani, ob njej njena ljubka, majhna gnida Helga v rožnatem krilcu, ki velikih, prestrašenih oči gleda čudne, kisle ljudi v dolgih haljah, ki na odrčku delajo resne, pametne ksihte. Njun odvetnik je tak, kot bi ga narisal Zvonko Čoh, pijanski nos ima obrnjen navzgor, trebuh strašanski in nožice kratke, oči prekaljenega prašička pa gledajo prodorno kot le kaj. In maha z debelimi ročicami in razlaga z vehemenco, ob kateri pljuvež dežuje po talarjih, zakaj je treba tega Dežulovića enkrat za vselej ustaviti: Drago sodišče, poglejte si tega nedolžnega otročka tukaj, ob žalostni mamici, malo Helgico, čisto božje stvarjenje, dneve in dneve se zgolj oprijemlje otroškega laska, pa ga nikomur ne skrivi, lahka, prelahka še za zlo misel, kaj šele dejanje. In potem ti pride ta naduti, večno pametnjakarski pisun – kolumnist, ki ve vse o vsem, ki žali vsevprek, ki mu nič ni sveto, niti naša dečica, in gre Helgico primerjat s tipi, o katerih prav vsi vemo, da ukrivljajo lase na najbolj brutalne načine tako dolgo, dokler pričeska ne pade skupaj. Vprašam vas, spoštovani senat, a bo končno to sodišče že enkrat zaščitilo šibke, nemočne, majhne? Ali niso tudi živalim že priznali, da imajo dušo in ta boli, kako hudo boli, ob nespodobnih primerjavah? In če ne bo šlo tukaj, bo šlo pa na evropskem sodišču za človekove pravice! Če so tam ubranili dobro ime vseh cerebralnih bankrotirancev, ki jih je Mladinin novinar po nemarnem prav grdo primerjal s Srečkom Prijateljem, bo pa tudi naša gnidica dosegla svojo pravico!
Tako je to. Komentator je zapisan pogubi, na videz močan, da bi politike premikal, v resnici pa v večnih žrmljah mlet, zgoraj šefi, spodaj užaljeni bralci, na desni pravični sodniki, ki tehtajo solze užaljenih mogočnikov, na levi mehkomnenjski in trdoplačani kolegi, in nad njim – deževno nebo, ki mu ga nalašč rihta tečni Vsevišnji.
Kolumnista nihče ne mara, še tisti bralci ne, ki nanj prisegajo, ker je narava branja taka, da tisto, kar nam je všeč, takoj posvojimo in že jutri prodajamo za svoje, tisto, kar nam ni, pa pustimo avtorju, naj ga sramoti na veke vekomaj. V svojem samotnem klempljanju se dnevnočasopisnemu opazovalcu življenja tu in tam zazdi, da obstaja neko nevidno občestvo, neko tajno društvo, kjer bi lahko bil doma, če bi izstopil iz svoje krhke celice za proizvodnjo enodnevnic,, kjer bi mu priznali napor, poštene namene, širokokotnost pogleda in srca, smisel za humor in boj za skupno dobro, ne za svojo rit. A se mora kar hitro zdramiti. Človek je sam. Še posebej, če v obrambi načel napiše odpoved. Hoj, Boris.
