Živalske vrste danes izginjajo vsaj stokrat hitreje, kot so pred več stoletji, ko je šlo za naraven proces izumiranja in nastajanja vrst. Glavni vzrok naj bi bile podnebne spremembe, onesnaževanje okolja, izginjanje gozda, skratka človek, ki za zadovoljevanje svojih potreb pretirano posega v življenjski prostor rastlinskih in živalskih vrst. Vse to piše v študiji profesorjev z uglednih ameriških univerz, tudi s Stanforda, Princetona in Berkeleyja. Po njihovih ugotovitvah na našem planetu v zadnjih 66 milijonih let živalske vrste nikoli niso izumirale v tako velikem številu kot v zadnjih 100 letih. Pred 66 milijoni let so sicer izumrli dinozavri.
Smo pred šestim množičnim izumrtjem vrst
Študija kaže, da je v zadnjih sto letih, ko je človek močno vplival na okolje, izumrlo 477 vrst vretenčarjev. Če ne bi bilo vpliva človekove dejavnosti, bi jih izumrlo le devet. Ameriški znanstveniki so pri tem izhajali iz najbolj optimističnih ocen o izumiranju živalskih vrst, saj so hoteli prikazati le minimum tega, kar je posledica človekovega vpliva na biološko raznovrstnost.
Že v zadnjih petsto letih je predvsem zaradi človekove dejavnosti in lova izumrlo 77 vrst sesalcev, 140 vrst ptičev in 34 vrst dvoživk. Med drugim ni več stellerjeve morske krave (izumrla je leta 1768), volka s Falklandskih otokov (1876), kvage (1878), leva iz Capa (1865), tajvanskega leoparda (1983) in kaspijskega tigra (1990). Najbrž so ljudje krivi tudi za izginotje več velikih živali v Avstraliji, kot sta velikanski vombat in mesojedi kenguru.
»Študija kaže, da smo pred šestim množičnim izumrtjem živalskih vrst,« pravi Paul Ehrlich, profesor biologije na stanfordski univerzi. Sicer bi se sedanji tempo izginjanja vrst moral nadaljevati vsaj še nekaj stoletij, da bi lahko govorili o šestem množičnem izumrtju živalskih vrst. A pet mesecev pred pariško podnebno konferenco nič ne kaže, da bo človeštvo ukrepalo proti segrevanju ozračja, ki bi tako lahko še pospešilo izumiranje vrst.
Tudi človek bi lahko postal ogrožena vrsta
Ameriška študija ne izključuje možnosti, da bo tudi človek ena od živalskih vrst, ki bo izginila. Torej bi tako postal žrtev samega sebe, svojega uničevanja okolja. »Če bomo dovolili, da se to nadaljuje, bo življenje na Zemlji potrebovalo več milijonov let, da si bo opomoglo, in naša vrsta bo lahko prav kmalu izginila,« pravi mehiški biolog Gerardo Ceballos, ki pozdravlja nedavno papeževo encikliko o okolju in nastope Baracka Obame kot znamenje upanja za prihodnost.
Po ocenah Mednarodne zveze za ohranjanje narave je trenutno kar 41 odstotkov dvoživk in 26 odstotkov sesalcev ogroženih. Mnoge ogrožene živalske vrste so v zadnjem času preživele samo v ujetništvu. »Če se hočemo izogniti šestemu množičnemu izumrtju živalskih vrst, si bo treba hitro in intenzivno prizadevati za ohranitev že ogroženih vrst,« pišejo avtorji ameriške študije.
Pri nas najbolj na udaru močvirska in kraška favna
Dr. Olga Jovanović, ugledna hrvaška naravovarstvenica, je za Dnevnik povedala, da so v svetu med vretenčarji najbolj ogrožene dvoživke, precej pa tudi plazilci in ptice. »Glavna vzroka ogroženosti vrst v svetu sta sekanje tropskih gozdov in izsuševanje močvirij, ki je velik problem tudi pri nas. Vse bolj so pri nas opazne negativne posledice uporabe pesticidov, zaradi česar se zmanjšuje število dvoživk in nekaterih žuželk pa tudi ptic, ki se hranijo z žuželkami, in netopirjev, ki so med najbolj ogroženimi sesalci.«
Jovanovićeva je glede Slovenije in Hrvaške še poudarila: »Poleg močvirske favne je izjemno ogrožena tudi endemična podzemna kraška favna, h kateri med drugim spadata človeška ribica in sladkovodna spužva.« V to smer razmišlja tudi dr. Peter Škoberne z ministrstva za okolje in prostor: »Glavna odgovornost Slovenije glede ohranjanja vrst je ohranjanje endemične flore in favne, pri čemer je najbolj ogroženo podzemno živalstvo, saj z neprimernim ravnanjem na površini vplivamo na vodne organizme v podzemlju. Posledice so manj opazne, a bi bile lahko zelo hude, saj podzemno živalstvo na kraškem delu Slovenije, predvsem v sistemu kraške Ljubljanice, po številu vrst izstopa v svetovnem merilu.«
Kot je za Dnevnik povedal prof. dr. Davorin Tome z Nacionalnega inštituta za biologijo, so v Sloveniji med pticami zaradi izgube življenjskega okolja izumrle južna postovka, kozica, močvirska uharica in veliki srakoper. Zaradi enakega vzroka so na travnikih ogrožene vrste veliki škurh, kosec, repaljščica in jerebica, v gozdu pa divji petelin, belorepec in sloka.