V slovenski članski teniški reprezentanci že nekaj let ne igrajo vsi najboljši. Isti vzorec se ponavlja v moški in ženski selekciji. Tisti, ki se niso odzvali vabilu, nemalokrat navržejo isti vzrok – nezadovoljstvo s Teniško zvezo Slovenije. Prepričani so, da so do profesionalne kariere prišli brez pomoči krovne organizacije, medtem ko pri teniški zvezi trdijo, da so pomagali vsem najboljšim Slovencem in Slovenkam, ki bi se morali nato oddolžiti z igranjem v državni reprezentanci.

Kaplja čez rob so bile mnoge javne kritike. Največ jih je izrekel Aljaž Bedene, nekaj tudi Tadeja Majerič, moška reprezentanca pogostokrat pogreša še Blaža Rolo. Da se tovrstni primeri v prihodnje ne bi več ponavljali, so na teniški zvezi pripravili pogodbo, s katero bi jasno beležili, kaj in koliko pomoči je prejel vsak teniški igralec. Toda kmalu se je zapletlo. Strokovni svet zveze je pogodbo sestavil tako, da bi moral igralec vložena sredstva vrniti, če ne bi spoštoval pogodbe, predvsem v primeru zavrnitve nastopa v članski reprezentanci. »V zadnjih petnajstih letih je teniška zveza razdelila vsaj 100.000 evrov na leto, skupno torej približno milijon in pol evrov. Toda vedno, ko je kdo od naših najboljših podal intervju, je dejal, da zveza zanj ni nič naredila. Aljaž Bedene je nastop zavrnil, ko smo ga najbolj potrebovali. Če bi lani igral proti Izraelu, bi lahko napredovali v prvo svetovno skupino, s čimer bi zveza dobila vsaj pol milijona evrov sredstev,« je dejal Marko Por, predsednik strokovnega sveta pri Teniški zvezi Slovenije, ki je pripravil pogodbo. »Enostavno ne drži, da zveza v mlade igralce nič ne vlaga. Želel sem doseči zgolj eno obvezo – da igralci nastopajo za reprezentanco. To od njih zahteva tudi 41. člen zakona o športu.«

Pogodba je bila slabo pripravljena

Problem je nastal, ker je teniška zveza kot vložek v tekmovalca vrednotila tudi nastope v reprezentanci, štipendije Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) in sredstva za meritve in svetovanja. Torej namenska sredstva, ki jih teniška zveza pridobi od države in OKS. Teniška zveza je razdelitev sredstev pogojevala s podpisom pogodbe, čeprav sploh ne gre za njen lasten denar. »Priznam, pogodba je bila slabo pripravljena. Mudilo se nam je. Ko sem prišel na začetku leta na zvezo, smo morali pogodbo pripraviti v desetih dneh, saj je program že stekel,« je v svoj bran dejal Por.

V celotni zgodbi so najbolj izpostavljena nadarjena dekleta. Med letnikoma 1997 in 2002 se razvija generacija, ki obeta podobno kot nekdanja zasedba s Katarino Srebotnik, Majo Matevžič, Tino Pisnik, Tino Križan… Pogodbo s teniško zvezo so podpisale Manca Pislak, Nina Potočnik in Hana Mraz, medtem ko jo so zavrnile Tamara Zidanšek, Kaja Juvan, Nika Radišič in Veronika Erjavec. Proti pogodbi so protestirali mnogi starši in trenerji, posredovati sta morala celo OKS in varuh športnikovih pravic. Šele tedaj so pri zvezi popustili. Prejšnji torek so na seji strokovnega sveta sprejeli sklep, da se pripravi nova pogodba brez nekaterih spornih določitev. Med drugim se namenska državna sredstva ne bodo beležila kot vložek zveze, povabila na turnirje se ne bodo vrednotila, igralcem pa ne bo treba vračati preostalih sredstev, če v primeru zavrnitve reprezentance ne bodo igrali na drugih tekmovanjih.

Vzpostaviti pregled stanja

»Zveza je storila korak naprej. Strokovni svet je pokazal dobro voljo. V kolikor je bila osnovna pogodba izsiljevalna, zdaj ni več,« pravi Luka Hazdovac iz Teniškega kluba Terme Ptuj, ki je nasprotoval prvotni različici pogodbe. »Mislim, da smo našli kompromis in da bodo vse punce podpisale. Zveza v vsakem primeru ne bi nikogar tožila. Morda je bilo narobe, da smo vse skupaj poimenovali pogodba. Lahko bi rekli tudi, da je šlo za dogovor. Za dogovor, da če nekaj dobiš od zveze, da potem igraš za reprezentanco. Dobro vemo, da nikogar ne moremo prisiliti, da igra za reprezentanco. Če nekoga vpokličeš, ki noče igrati, narediš več škode, kot če ga sploh ni,« je pristavil Por. Podobno razmišlja Gregor Sok, prav tako član strokovnega sveta: »Namen je bil, da se vzpostavi pregled stanja, kaj je določen igralec dobil od zveze.« Sok je tudi trener Mance Pislak, ki se je letos izkazala na mladinskem turnirju OP Avstralije v Melbournu. Če je hotela dobiti povrnjena sredstva za pot v Avstralijo, je morala podpisati pogodbo. »Ja, to je res,« je priznal Sok. Kljub temu je jasno, da niti nove pogodbe ne bo podpisala Tamara Zidanšek, saj bo njena ekipa delovala z zasebnim kapitalom, brez pomoči zveze.

Ostaja sporen člen o trajanju pogodbe

Čeprav bo prenovljena pogodba za večino sprejemljiva, v njej ostaja člen o trajanju pogodbe do konca športnikove kariere. Določba je še toliko bolj polemična, ker gre za mladoletne športnike. »Nikoli ne veš, kdaj boš koga potreboval v reprezentanci. Lahko ga pri 30. letu, lahko pri 21. Zato smo dodali člen, da pogodba velja do konca kariere,« odgovarja Por. Toda vprašanje je, kaj se bo dogajalo v prihodnosti. Ni skrivnost, da na nasprotni strani že razmišljajo, kako bodo skušali pogodbo pravno spodbijati, ko bodo mladeniči in mladenke postali polnoletni.

V prenovljeni pogodbi je mnoge nepravilnosti opazil Blaž Bolcar, odvetnik, specializant za športno pravo. Na vprašanje o časovni komponenti je podal jasen odgovor. »Določila glede trajanja pogodbe so pravno nevzdržna. Pogodba se sklepa s kandidati v okviru mladinskih teniških reprezentanc, kar smiselno pomeni, da pogodba ne velja več, ko ti mladinci postanejo člani – bodisi zaradi dopolnjene starosti bodisi zaradi vpoklica v člansko reprezentanco. Jasno je namreč, da za člana ne more veljati pogodba, ki določa pravice in obveznosti mladincev,« izpostavlja Bolcar. »Določilo, da pogodba velja do konca kariere, je sporna tudi zato, ker predstavlja zlorabo dominantnega položaja zveze na trgu. Sicer imajo vse panožne zveze monopolni položaj na trgu, kar samo po sebi ne predstavlja kršitve, vendar je treba posebej paziti, da njihova dejanja ne predstavljajo zlorabe takšnega položaja. Športnik je namreč prisiljen k podpisu pogodbe z določeno zvezo, če se želi udejstvovati s svojim športom in na trgu nima alternative. Glede tega obstaja v Evropi bogata sodna praksa, ki bo počasi prodrla tudi v Slovenijo.«

Toda za prebujanje zavesti o časti za igranje v reprezentanci bi zveza naredila bistveno več s kakšnim drugim ukrepom. Denimo z druženjem med največjimi talenti in (nekdanjimi) reprezentanti, ki so bili vedno na voljo izbrani vrsti. Nasveti Blaža Kavčiča, Grege Žemlje ali Maje Matevžič bi na mlade igralce verjetno vplivali bistveno produktivnejše kot pogodbe, v katerih se grozi s sankcijami za več (deset) let vnaprej. V kolikor je pogodba vseeno potrebna, pri pripravi določb nikakor ne bi škodila niti pomoč pravnih strokovnjakov, kar bi rešilo marsikateri zaplet. Še največji paradoks pa je, da je zveza s pogodbo želela preprečiti odpovedi v članski kategoriji, a ima zdaj težave že pri mladincih.