Zvonko Čoh je skupaj z Miroslavom Košuto letošnji prejemnik Levstikove nagrade za življenjsko delo, ki jo za dosežke na področju otroške in mladinske literature podeljuje založba Mladinska knjiga. Nagrada na tem področju je mogoča tudi zato, ker se panogi razmeroma dobro godi oziroma ker prodaja otroških in mladinskih knjig niti v zadnjih kriznih letih ni dramatično upadla. A Zvonko Čoh je do produkcije kritičen: »Vsi mislijo, da je otroka mogoče hitro zadovoljiti, in ravno zato je toliko kiča.«
Pravi, da ima srečo, ker mu založbe ponujajo le dobre tekste odličnih avtorjev. Ti ne glede na to, koliko so dobri, nimajo veliko besede pri tem, kakšna bo ilustracija. »Mislim, da je tudi za avtorja bolje, da se pusti presenetiti. Ker tudi kadar se vmeša s svojimi idejami, bo na koncu še vedno presenečen, kdaj tudi negativno.« Sicer pa se Čoh pri nagradah ne mudi preveč, saj se mu vedno mudi k naslednji najboljši upodobitvi. Trenutno ga polno zaposluje priprava pregledne razstave njegovega dela, ki bo decembra v Mestni galeriji.
Izoblikoval ga je animirani film
Zagnan in neučakan je bil že kot otrok: ko je kaj narisal, je bilo to že čez pol ure pod mizo, ker se mu je mudilo k naslednji nalogi. Zaradi tega je imel tudi težave pri arhiviranju lastnega dela, ki se mu je v zgodnjih letih izgubljalo. Pri tem mu je pomagala šele digitalizacija. »Kar je bilo pa še v starih časih, je kdaj pa kdaj ostalo kar pri tiskarjih. En tiskar je denimo propadel in moje ilustracije so postale del stečajne mase. Nekaj originalov sem podaril in v starih časih celo kakega prodal. Mame in babice so včasih otrokom rade kupovale vinjete, ki so jih uokvirile za na stene otroških sob.«
Zvonku Čohu dela ni treba iskati, saj založbe poiščejo njega. »Po 35 letih dela se ustvarjalec že toliko izoblikuje, da založbe natančno vedo, kaj je za Čoha, kaj za Mančka, kaj za koga tretjega.«
Ko je konec 70. let Čoh končeval likovno akademijo, se je sprva še ukvarjal s slikarstvom, a je v nekem trenutku začutil, da se ne najde v postmodernizmu, in zaradi tega nehal slikati. Ravno takrat se je srečal z risanim filmom, katerega tehniko izdelave je Čohu in kolegom predstavil filmski delavec in slikar Tone Rački. Spominja se, kako se ju je s kolegom Milanom Eričem risanje za film »prijelo« in kako je to vodilo v prvi slovenski animirani celovečerec Socializacija bika?. »Ko smo filme poslali v razvijanje na Dunaj, je trajalo cel teden, da so jih razvili. A to je bilo eno najlepših obdobij v mojem življenju. Z Milanom se nama je zdelo, da izumljava nekaj novega, čeprav je bil seveda animirani film tedaj že zelo razvit. To zamudno in naporno delo naju je oba zelo izpolnjevalo.«
Od risanega filma do ilustracije seveda ni daleč, saj je slednja tako rekoč podlaga za film. Risani film je hkrati krivec, da ga je v ilustracijah odneslo v smešnost, kar ga je naredilo za idealnega kandidata za ilustracijo otroških knjig. Čoh se je postopoma vedno bolj posvetil ilustraciji in za animirani film mu je začelo zmanjkovati časa. Ko je že za prvo ilustrirano knjigo (Mali zeleni avtomobilček Frančka Rudolfa) prejel nagrado zlato pero v Beogradu, ga je to še dodatno motiviralo.
Osvetliti resničnost s karikaturo
Ilustracijo razume kot metodo pripovedovanja: ilustrare latinsko pomeni osvetliti. Ilustrator torej neki izbrani dogodek osvetli, pomaga k njegovemu razumevanju ter razširi možnost interpretacije. Čoh pravi, da je meja med ilustratorjevo inovacijo in zvestobo besedilu včasih zelo tanka. »Bolj je neki tekst abstrakten ali poetičen, večja je možnost samosvoje likovne rešitve. Več je detajlov in bolj je zgodba jasna, bolj samo slediš.« Pravi, da se vedno trudi, da v ilustracije vnaša čim več podatkov in drobne elemente, ki jih bodo bralci prepoznali, saj meni, da nam to zbuja dobre občutke. Eni od ilustracij v knjigi Urška, ki je sodobna priredba Prešernovega Povodnega moža, je »podtaknil« kar njenega avtorja Andreja Rozmana - Rozo. A tudi kadar je slika polna detajlov, so njegova tri vodila vedno: jasnost forme, preprostost govorice in preglednost. »Ne sme biti prezapletena, saj jo mora otročad dekodirati.«
V literarni predlogi za ilustracije vedno izbere tiste trenutke, ko se nekaj zgodi, saj skuša v sliko zajeti čim več gibanja. To se vidi tudi na njegovih slikah obraza. »Že kot mulček sem vedno risal karikature. Obraze z velikimi izbuljenimi očmi, poudarjenimi nosovi. Take ilustracije otrok so se mamam na jugoslovanskem trgu včasih zdele sporne. Bile so še malo razvajene ali zavedene, da bi morali biti vsi otroci lepuškasti, nasmejani in dobre volje.« Včasih so celo pisale in se pritoževale na založbo, češ da so otroci, ki jih narišem, grdi. Hotel pa je samo poudariti različne otroške značaje. Čoh ugotavlja, da so bile v isti sapi otrokom te ilustracije všeč, ker imajo prav to radi: da se lahko nasmejijo in popasejo po detajlih.
Realiziranih idej ni nikoli preveč
Pravi, da se risanja sploh ne naveliča. »Meni je še vedno užitek prav zato, ker je podob tam zunaj toliko. Še vedno me zanima, kakšne so konkretne rešitve likovnega umetnika.« Čohu se zdi v vizualni umetnosti likovni del enakovreden konceptualnemu. Umetniki, ki se danes lotevajo družbenokritičnih tem oziroma hočejo biti za vsako ceno angažirani in primarno operirajo s koncepti, se premalo ukvarjajo s kvaliteto same likovne podobe. »Danes se mladim na akademiji ne ljubi risati. Z računalniki se igrajo in si mislijo, da je tako in tako že vse narejeno. A škodilo jim ne bi, če bi več delali. Skozi delo se polniš. Idej je vedno veliko, a premalo je realiziranih. In le z realizacijo pride do kvalitete.«
Ljubezen do dela ohranja tudi tako, da skuša na vsako sliko pogledati kot na nov problem. »Misliš, da že vse veš, a to ni res. Seveda, vedno se lahko vrtiš v nekem krogu in delaš rutinsko, a sam težim k temu, da si zadajam vedno težje naloge. Kar me zanima, je perfekcija v vsakem komadu. Všeč mi je, ko se glasbenik, ki gre igrat pred otroke, enako potrudi, kot če bi igral pred poznavalci. To cenim – doslednost pri vsaki stvari.«
