Telovadec Sašo Bertoncelj, študent pedagoške fakultete v Mariboru, je pred odhodom v Baku doma zložil vse doslej osvojene kolajne in pripravil prostor za dve novi. »Kolajne imam v okvirju, dve mesti pa sta bili še prosti. Prostor je bil sicer mišljen za drugi dve, a najprej bo šla v okvir ta iz Bakuja. Nato se bom lotil še drugih dveh, ki mi manjkata – na svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah,« pojasnjuje Sašo Bertoncelj, ki je gimnastične gene dobil po mami, ki je bila trenerka v tem športu. Od gimnastičnih začetkov je bil njegov trener Sebastjan Piletič, vzornik in zgled pa Mitja Petkovšek. Zaradi orodja, na katerem je nekoč blestel Miro Cerar, so ga mnogi spraševali, ali bi si želel stopati po njegovih stopinjah, a Sašo je odgovarjal: »Žal so prevelike, da bi lahko stopal po njih.« Na velikih tekmovanjih je član Narodnega doma iz Ljubljane, ki je v mladostniških letih nosil pankovsko pričesko, prvo kolajno osvojil na EP 2010 v Birminghamu, ko je bil na konju z ročaji bronast. Enak dosežek mu je uspel štiri leta pozneje na EP v Sofiji, na letošnjem EP v Montpellieru pa je že v kvalifikacijah dvakrat padel s konja in ostal brez finala.
Prehitra vrnitev po operaciji komolca prinesla težave
Bolečine in poškodbe so redne spremljevalke vrhunskih telovadcev in tudi Sašo, zaposlen v Slovenski vojski, ni izjema. »Kar 90 odstotkov treningov opravim z bolečino, ki je del mojega vsakdana. Vem, da je to težko razumeti, a drugače ne gre, saj gimnastika ni šport za bleferje. Ko roke ne bodo več zdržale, bom končal kariero. Zavedam se, da bom imel na stara leta določene zdravstvene težave, a to je pač cena vrhunskega športa, za katerega sem se zavestno odločil,« priznava postavni Gorenjec, ki mu je v zadnjih letih življenje grenil predvsem komolec. Operacija novembra 2013 je bila le začasna rešitev, prehitra obremenitev roke – po mesecu in pol – pa je povzročala številna vnetja. Za popolno ozdravitev bi potreboval vsaj leto in pol rehabilitacije, kar pa bi v njegovih letih verjetno pomenilo konec kariere. Zato skuša strgano vez nadomeščati z močjo in protibolečinskimi tabletami, ob tem pa javno opozarja na slabo raven zdravstvene pomoči za športnike: »Ko nekaj dosežemo, se vsi želijo fotografirati z nami, ko pride do poškodbe, ostaneš osamljen.«
Toda pozitivnejša plat ukvarjanja z vrhunsko gimnastiko je njegovo izklesano in mišičasto telo, ob katerem ostane brez besed predvsem nežnejši spol. »V mojem športu so mišice nujno zlo in nekakšna poklicna deformacija, ki pa bi si jo verjetno mnogi želeli. Ko bom končal kariero, bodo seveda tudi mišice manjše, čeprav bom še delal z utežmi. Zato v šali pravim, da bom takrat imel na trebuhu namesto šestih mišic le eno,« pripoveduje vedno nasmejani Sašo, ki redno sodeluje tudi z vrhunsko športno psihologinjo. Njegova družina ima v Škofji Loki tudi fitnes, on pa je v zadnjem času več pozornosti kot v preteklosti posvetil telesni pripravi. Zato se je na treningih priključil tudi vadbeni skupini mlajših telovadcev, ki jih vodi njegov trener Piletič, tam pa ima tudi vadbo gimnastike za (naj)mlajše (v tečajih je vsako leto več kot 200 otrok).
Ne Kobe Bryant, ampak kolajna
Glavni cilj sta nastop na OI 2016 v Riu de Janeiru in olimpijska kolajna. A vozovnico za Brazilijo si bo skušal pritelovaditi na oktobrskem svetovnem prvenstvu v Glasgowu, kjer mora obvezno osvojiti kolajno. »Težko je športniku, ki vsak dan gara, da bi se uvrstil na igre, ves njegov trud pa se meri v 35 sekundah na zadnjem svetovnem prvenstvu pred igrami. Tekma bo kruta. Nanjo se pripravljam in o njej ves čas razmišljam. Nič v našem športu se ne more meriti s pritiskom, ki ga specialist na posameznem orodju doživlja na prvenstvu pred olimpijskimi igrami,« pojasnjuje Sašo, ki za potrditev teze, da je gimnastika umetnost telesnih gibov, navede podatek, da tudi sam sodeluje z Anton Podbevšek teatrom. Toda tako gimnastika kot umetnost bosta začasno na stranskem tiru, kajti danes za sedem dni odhaja na dopust z gumenjakom na Kornate.
Pot na OI bi bila zanj in mnoge druge telovadce lažja, če bi nastopil v mnogoboju. A Sašo se zaveda, da ni tekmovalec, rojen za mnogoboj. »Droga se bojim, na krogih sem vedno imel težave z rameni. Na parterju in preskoku sem imel prešibke noge, kar bi verjetno lahko popravil, da bi postal soliden, ne pa tudi vrhunski. Ker sem športnik z najvišjimi cilji, se ne bi mogel ukvarjati s športom, pri katerem bi vedel, da na svetovnem prvenstvu ne morem osvojiti kolajne,« se zaveda Bertoncelj in dodaja, da če bo postal olimpijec, njegov cilj ne bo, da bi se fotografiral s Kobejem Bryantom, ampak osvojitev kolajne. Pred tekmami je 178 centimetrov visoki in 75 kilogramov težki Sašo že zdavnaj opustil različne rituale in talismane, občasno si ogleda zgolj tetovažo na levi roki, ki pravi »Z delom lahko dosežeš vse«. Tetovažo si je dal napisati leta 2009, a v kitajščini, saj bi bila za slovenščino, kot sam pravi, njegova roka prekratka.
