»Sedem mesecev je minilo od zahteve za priznanje Palestine, ki smo jo sprožili v poslanski skupini Združena levica. Ta teden bo minilo sedem mesecev od sklepa, ki ga je sprejel državni zbor in nalaga vladi, da pošlje predlog za priznanje. Od sprejetja tega sklepa se je zgodilo samo eno: čakanje,« poudarja poslanec ZL Matej Tašner Vatovec. Dodaja, da na vlado ni več mogoče čakati, saj je ta že večkrat pokazala, da je neoperativna. Zato so poslanci ZL in ZaAB danes v zakonodajni postopek vložili akt, s katerim naj bi Slovenija priznala Palestino. Podporo pobudi so napovedali tudi v SD.
Salah Abdel Šafi, palestinski nerezidenčni veleposlanik pristojni za Slovenijo, poziva slovensko vlado, da svojo obljubo o priznanju Palestine vendarle izpolni. »Nisem razočaran, da Slovenija še ni priznala Palestine, podpira nas namreč v mednarodni skupnosti in v OZN. Pobudo ZL in ZaAB razumem kot dodaten pritisk na vlado, da se odloči za priznanje,« je dejal veleposlanik Abdel Šafi.
V ZL pričakujejo, da bo dosežen »širok konsenz na odboru za zunanjo politiko in močno večinsko glasovanje na zasedanju državnega zbora«. Prepričani so namreč, da mora Slovenija spoštovati in uresničevati svoje zaveze in priznati Palestino. »Ker razvoj dogodkov jasno kaže, da je vsakršno odlašanje mednarodne skupnosti grožnja razrešitvi humanitarne krize na Bližnjem vzhodu, in tudi zaradi zavezanosti Slovenije miru, pričakujemo, da bo vladna koalicija potrdila svoje zaveze in to storila,« pravi Vatovec.
Iskanje razlogov za odlašanje
Ko je ZL konec lanskega leta zahtevala priznanje Palestine, se je vlada zavzela, da predlog pripravi sama. Parlamentarni odbor za zunanjo politiko ji je prisluhnil in ji naložil pripravo besedila. Ker pa ji ni postavil nobenega roka, se vladi z izpolnitvijo zahteve odbora očitno ne mudi. Zunanje ministrstvo je odlašanje najprej pojasnjevalo z marčnimi izraelskimi parlamentarnimi volitvami, na katerih je ponovno slavil dotedanji premier Benjamin Netanjahu in postal predsednik še ene desničarske vlade. Kot naslednji razlog za zavlačevanje je MZZ navajalo željo naše države, da bi se za priznanje odločila skupaj s še nekaterimi članicami EU. Ena od njih bi utegnila biti Belgija. Zunanji minister Karl Erjavec je med obiskom belgijskega zunanjega ministra Didiera Reyndersa aprila letos v Ljubljani napovedal, da bo Slovenija Palestino priznala do konca leta. Ko pa smo pred mesecem dni na MZZ ponovno naslovili vprašanje, kdaj naj bi vlada obravnavala predlog za priznanje, smo dobili odgovor, da bo o tem »razpravljala ob primernem času v bližnji prihodnosti«. Ob tem so se v največji vladni stranki SMC pojavila tudi razmišljanja, da Slovenija nima denarja, da bi Palestini finančno pomagala. »Palestinski predstavniki so večkrat poudarili, da je vse, kar potrebujejo, formalni, pravni status. Brez tega jim nobena sredstva ne morejo pomagati,« poudarja Vatovec.
Tudi večina drugih članic Evropske unije (razen članic iz vzhodnega dela integracije) Palestine še vedno ne priznava. Čeprav je lani že kazalo, da bi se zaradi povsem propadlega mirovnega procesa med Izraelci in Palestinci utegnilo za ta korak odločiti več držav EU, se to ni zgodilo. Večina jih namreč želi mirovnemu procesu dati še eno možnost. Kot edina država »starih članic Evropske unije« je Palestino lanskega oktobra priznala Švedska, letos pa ji je od evropskih držav priznanje državnosti izrekel Vatikan. Evropski parlament je decembra lani sprejel nezavezujočo resolucijo, v kateri je države članice pozval k priznanju, a naj bi to dejanje sledilo napredku v mirovnih pogajanjih. Sprejeta resolucija predstavlja kompromis največjih političnih skupin. Socialisti so namreč skupaj z Zelenimi in skupino Evropske združene levice – Nordijske zelene levice hoteli doseči poziv za takojšnjo priznanje, takšnemu besedilu pa je nasprotovala konservativna Evropska ljudska stranka.
Napori za večjo legitimnost Palestine
Izraelsko-palestinski mirovni proces je mrtev že dobri dve leti, potem ko je vnovični poskus ameriškega predsednika Baracka Obame za rešitev bližnjevzhodnega vprašanja propadel že po nekaj tednih. Ponovnega zagona mirovnega procesa se poskuša zdaj lotiti francoska diplomacija. Ta Izraelcem in Palestincem predlaga, da v osemnajstih mesecih dosežejo mirovni dogovor. Za zdaj je ta iniciativa po ameriški želji v čakalnici sklenitve dokončnega jedrskega dogovora z Iranom, ki naj bi ga dorekli do konca tega meseca. Minuli konec tedna jo je v Izraelu predstavljal francoski zunanji minister Laurent Fabious, vendar francoska zamisel ni naletela na odobravanje Izraela. Že pred njegovim prihodom v Jeruzalem je premier Netanjahu nasprotoval vsiljevanju rešitev od zunaj.
Palestinska uprava se v zadnjih štirih letih okrepljeno loteva pridobivanja legitimnosti z vključevanjem Palestine v mednarodne organizacije. Zaradi nasprotovanja večine držav članic varnostnega sveta popolnega članstva v Organizaciji združenih narodih sicer še ni dosegla, ji je pa uspelo pristopiti k številnim drugim pomembnim institucijam in organizacijam. S podpisom rimskega statuta je priznala mednarodno kazensko sodišče, kar ji bo omogočilo, da Izrael toži zaradi vojnih zločinov. Leta 2011 je postala polnopravna članica Unesca, predsednik Mahmud Abas pa želi večjo legitimnost Palestini zagotoviti še s polnopravnim članstvom v drugih agencijah Združenih narodov in s podpisom mednarodnih konvencij.
Neodvisnost Palestine je doslej priznalo 70 odstotkov držav članic Združenih narodov. Večina (94 držav) že v prvem letu po tistem, ko je Palestinska osvobodila organizacija v alžirskem izgnanstvu leta 1988 razglasila deklaracijo o neodvisnosti. V prvem valu so priznanje neodvisnosti Palestincem zagotovile večinoma južnoameriške, afriške in azijske države ter druge članice gibanja neuvrščenih. Med prvimi je bila tudi Jugoslavija. Čeprav je Slovenija po razpadu Jugoslavije nasledila številne akte nekdanje skupne države, priznanja Palestine med njimi ni bilo. Enako sta se odločili tudi Makedonija in Hrvaška, medtem ko so BiH, Srbija in Črna gora priznanje Palestine ponovile.
