»Kičasto, kajne. Kar sem rekel, sem naredil. Ko je Primož Roglič v soboto med etapo v dežju nekaj jamral, sem ga motiviral z besedami, da če bo on prvi pri Treh kraljih, bom tudi sam v Novem mestu. Podala sva si roki. In kaj mi je po njegovem slavju na Pohorju ostalo drugega, kot da še sam uresničim svoj del obljube. Rečeno – narejeno,« se je Marku Kumpu na široko smejalo včeraj na Glavnem trgu, potem ko je z zmago v sprintu glavnine postavil piko na i popolnemu uspehu kolesarjev Adria Mobil na dirki Po Sloveniji. Očitno je veliko prispeval k motivaciji celotne ekipe, ki je parado šampionov izpopolnila do popolnosti. Skupna zmaga Primoža Rogliča, enajsta slovenska v 22. izvedbah, dve etapni zmagi, majica mladega kolesarja Domna Novaka in ekipna zmaga je razkošje, ki ga tudi največji optimisti niso pričakovali. K temu je treba dodati še tekočo izvedbo novomeške organizacijske ekipe.
Daleč najpomembnejše je seveda zmagoslavje junaka v rumeni majici Primoža Rogliča. Rogla, kot ga kličejo kolegi, je v soboto prvi priplezal do najvišje točke dirke 1189 metrov visoko in s pomočjo ekipe prestižno rumeno majico varno pripeljal od Rogaške Slatine do Novega mesta. Njegov največji uspeh opisujemo posebej v portretu na strani 18. Nasproti je imel najimenitnejšo konkurenco, ki si jo lahko zamisli. Britanski Sky. »Poskušal sem zmagati. Naredil sem najboljše, kot zmorem v tem trenutku,« je nebeški hribolazec Mikel Nieve priznal cilje. Nato je športno dejal: »Roglič je bil močnejši. Nisem tako dober v sprinterskih zaključkih. Zaključek ni bil na strm klanec, kot bi mi bolj ugajalo. Tudi za kronometer v Ljubljani si nimam kaj očitati. Odpeljal sem najboljše, kot zmorem.«
Kot je opozoril Skyev maser Marko Džalo, so Baska, ki ima etapno zmago tako na Giru in Vuelti (s taktiko ubežnika), v dresu nekdanje domače baskovske ekipe Euskatel pa je bil trikrat med deseterico v skupnem seštevku in na Touru 2013 dvanajsti, opozarjali na nevarnost domače ekipe Adria Mobil. V cilju je vseeno zavzdihnil od začudenja. Baska bo seveda v teh dneh še kako zanimalo, kako bodo njegovo formo in boj z Novomeščani ocenili v ekipi, ali ga pošljejo za pomočnika na francoski Tour. Roglič je zmagal s tretjo najmanjšo razliko doslej. V igri je bil tudi Jure Golčer. Ko je kot peti pripeljal na vrh 1189 metrov visoko, je bil zelo razočaran. Do velike štajerske čage je bil le par metrov. Obrnil je v cilju in zapeljal v dolino kot na treningu. Tretja zmaga in to pri 37. letih mu je spolzela izpod obročnikov za vsega osem sekund. Za štiri sekunde je izgubil zmago že pred dvanajstimi leti. »Če bi imel ob sebi le enega pomočnika, ki gre dobro na klanec kot Muehlberger, in bi izmenično lahko pokrivala napade Adrie in Nieve, bi zmagal. Le enkrat sem zamudil in to plačal,« je potožil Jure Golčer, ki je opravičil sloves najboljšega kolesarja dirke Po Sloveniji. »Bil sem tako blizu. Bilo je vse zelo na tesno. Tretje mesto je veliko več, kot sem pričakoval pred začetkom,« se je Mariborčan, drugi najstarejši na dirki, sprijaznil (vsaj) z zmagovalnim odrom v Novem mestu, kjer pa je zaradi hitre podelitve priznanj zamudil svečanost. Po peti uvrstitvi na zmagovalni oder slovenskega toura je začel znova razmišljati, da bi preložil upokojitev. Še v isti sapi je iz svojega vidika preklopil na širino: »Zmagal je najmočnejši kolesar na dirki.«
V senci Rogliča in kapetana Radoslava Rogine je bila tudi življenjska vožnja mladega Domna Novaka. Še ne 20-letni kolesar z Otočca je kot 14. priplezal do Treh kraljev, le 1:07 minute za Rogličem in tik za skupinico z Janom Polancem, skyevcem Pucciom, Rusom Silinom in z velikim naskokom oblekel belo majico mladega kolesarja. Novak je tako potrdil potencial izjemnega hribolazca in bo dostojen naslednik upokojenega Podgurca Tomaža Noseta. »Glede klubske taktike sem imel proste roke. Moral se le slediti in vzdržati v klanec čim dlje. Ni bilo lahko. Sledil sem do zadnjih šestih kilometrov, potem sem pritiskal, kolikor sem še lahko. Osvojil sem tisto, kar pri mojih letih lahko osvojim,« je pripomni Domen Novak, medtem ko so njegovi klubski kolegi in spremljevalci pol v šali odprli temo, da ga bo zdaj tudi selektor mlajše članske reprezentance Martin Hvastija nemara vzel za bolj stalnega člana reprezentance.
Vrhunec kolesarske parade je bila zmaga Kumpa. »Ko sem danes pred dirko svojim kolegom razlagal, kakšni so scenariji in delil vloge za pomoč za zaključni sprint, se je Boštjan Mervar (op. a. športni direktor, ki je veljal za specialista sprinterskega zaključka v Novem mestu) držal za glavo. Pripravljene sem imel številne scenarije, kako in kaj narediti. Seveda je bilo glavno ubraniti rumeno majico, po tiho smo računali tudi na etapo. Dobro sem unovčil poznavanje teh cest. Tega sprinta nima nihče tako naštudiranega,« je svojo zgodbo razkrival samozavestni Marko Kump, doma le 500 metrov od zmagovite ciljne črte, s katero je še kako upravičil sloves vzdevka Dolenjska puščica. Tudi Argentinec Maximiliano Richeze, ki je do zmage na Giru pilotiral Sacha Modola, in tretji Britanec Chris Sutton (Sky) sta iskreno priznala, da je imel višje prestavno razmerje v nogah. Ekipa Sky je denimo s pomočjo Googla skrbno analizirala zaključne kilometre, a to ni bilo dovolj za domačina. »Na Kandijski most, 500 metrov pred ciljem, sem priletel šele peti. Malo sem zamižal, zanašalo me je že kot pri spidveju. Sprint je vedno tveganje in velika loterija. Sprint sem začel dokaj zadaj, kot velja za idealno. Sem pa lahko z večjo hitrostjo od ostalih priletel na tlakovani del in že tedaj vedel, da bom zmagal. Ciljna črta na tem trgu je prej, kot je narisana,« je skrivnosti zmage s sinčkom v naročju razkrival Kump. Kako samozavestno deluje, kaže tudi njegova izjava lani med ogledom zadnje etape, ko je na vprašanje, kdo bo naslednji Slovenec, ki bo ponovil njegovo zmago na najbolj tradicionalnem prizorišču, izstrelil: »Jaz.« Letos je ob vrnitvi v domačo ekipo dosegel že enajst zmag. Njegova samozavest in izkušnje še kako pomembno delujejo na celo ekipo.
»Odleglo mi je. Še zdaj ne morem verjeti,« je bil ponosen Boštjan Mervar, športni direktor Adria Mobil. »Zmagala je večja želja in motivacija. Zagotovo so bili moji kolesarji najbolj motivirani na dirki. Poleg tega seveda, da so bili dobro pripravljeni in je to za njih najpomembnejša dirka v sezoni,« je z velikim olajšanjem in ponosom razkrival skrivnost uspeha njegove zasedbe. V zadnjih dveh sezonah, odkar je stopil v čevlje Milana Eržena, je dobil kar nekaj sivih las. Lani ni imel kolesarja med deseterico. Da so se varovanci nalezli njegove zmagovalne mentalitete, s katero je in bo še dolgo ostal na vrhu seznama zmagovalcev etap (7), ni dovolj. »Fantje so celo sezono kazali, da zmorejo največjih podvigov. Je pa vedno ob tem treba imeti tudi srečo. Lahko bi Primož ali Rado imela okvaro kolesa, pa bi bilo vsega konec.«
