Ko se je hrvaška Adris Grupa v začetku junija dogovorila za več kot 500 milijonov evrov vredno prodajo Tvornice duhana Rovinj (TDR), ki naj bi jo po zeleni luči delničarjev in varuhov konkurence prevzel velikan British American Tobbaco (BAT), se je hitro začela ozirati po prevzemnih tarčah.
»Vlagali bomo v poslovanje v turistični, zavarovalniški in ribogojniški industriji. Ne izključujemo pa tudi novih prevzemov,« so pojasnili v hrvaški Adris Grupi, kjer ne skrivajo zanimanja za slovenski trg. Čeprav je pri nas trenutno naprodaj kar nekaj turističnih kompleksov, bi bil najverjetnejši njihov vstop na zavarovalniški trg. »Zanimamo se za prevzeme v zavarovalništvu, kjer želimo postati vodilni v regiji.« Ni skrivnost, da naj bi se hrvaška zavarovalnica Croatia Osiguranje, ki je del Adris Grupe, zanimala za nakup Zavarovalnice Triglav, lastniško jo že nekaj časa zanima tudi Pozavarovalnica Sava.
Velikih zgodb ne pišemo več
Medtem ko Hrvaška podjetja stegujejo prste po slovenskih konkurentih, so se nekoč drzni slovenski menedžerji in lastniki zaradi krize in preteklih napak poslovno spremenili v povsem anemične spremljevalce trga prevzemov in združitev. Z izjemo konsolidacije znotraj posameznih panog – na primer Telemachov prevzem Tušmobila ali GMT-jev nakup Adela – vse od leta 2012 niso izvedli nobenega odmevnejšega prevzema. »Slovensko gospodarstvo je odločno premajhno in predvsem preveč zadolženo za kakšno odmevnejšo prevzemno zgodbo,« meni Tomaž Benčina, direktor Cinkarne Celje. Nekaj primerov iz preteklosti (Gorenje, Krka, Kolektor, Petrol) kljub temu dokazuje, da ni nemogoče. A v zadnjem času bi se morali po zgled ozreti drugod po Evropi ali južno od Kolpe.
Hrvaški in evropski konkurenti so ubrali povsem drugo pot kot slovenska podjetja. S pomočjo izredno poceni in dostopnih finančnih sredstev so zelo aktivni pri iskanju prevzemnih tarč. V prvem četrtletju je bilo po svetu sicer sklenjenih dobrih 800 milijard evrov poslov, kar je 23 odstotkov več kot v enakem obdobju lani, v EU pa skoraj 200 milijard evrov, ocenjuje družba Dealogic.
Majhnost, prezadolženost, neambicioznost
Zakaj slovenska podjetja niso aktivnejša na prevzemnem trgu? Razlogi so po mnenju Aleša Lokarja, poznavalca razmer iz KD skladov, vsaj trije. Prvič, večina slovenskih podjetij še vedno rešuje težave s prezadolženostjo in prenizkim kapitalom. Drugič, tako uprave kot lastniki slovenskih podjetij – v veliko primerih je to država ali celo banke – so premalo ambiciozni. Enostavno nimajo interesa za nakup konkurentov. To nas pripelje do tretje točke. »Vsi so prestrašeni. Po letih pred krizo, ko so na Balkan zmetali ogromno denarja in to za pičel učinek, ne želijo več tvegati,« ugotavlja Lokar. Kot smo poročali v Dnevniku, so velika slovenska podjetja, v katerih je bila lastniško vpletena država – med njimi Telekom Slovenije, NLB, Gorenje, Zavarovalnica Triglav, Krka, Petrol, Intereuropa, Pozavarovalnica Sava, Nova KBM, Hit, Iskra Avtoelektrika in HSE – za prevzeme, dokapitalizacije in posojila (pretežno v jugovzhodni Evropi) med leti 2005 in 2011 namenila blizu dve milijardi evrov. Zaradi udarca krize je izkupiček od omenjenih vlaganj danes uboren.
»Slovenska podjetja so bila najaktivnejša v najslabšem možnem trenutku za nakupe,« se iz današnjega zornega kota ozira na obdobje visokih vrednotenj podjetij Sonja Šmuc, izvršna direktorica Združenja Manager. Ostali so visoki odpisi in dolgovi. Za banke, ki so v vmesnem času bistveno spremenile politiko podeljevanja in obnavljanja posojil, so tako mnoga podjetja postala tvegani komitenti. Zaradi tega po oceni Šmučeve še danes ne morejo do svežega denarja, s katerim bi lahko zgrabili priložnosti na trgu. A tudi tistim podjetjem, ki bi lahko prišla do denarja, prevzemi ne dišijo preveč.
Stava na organsko rast
Novomeška Krka je leta 2007 v odmevnem poslu za 97 milijonov evrov prevzela nemškega proizvajalca generičnih zdravil TAD Pharma. Leto pozneje je kupila manjše marketinško-prodajno podjetje v Avstriji, vlagala v dve kitajski podjetji za proizvodnjo farmacevtskih polizdelkov in v tujini ustanovila več podjetji. A tovrstna rast je vsaj za zdaj stvar preteklosti. »Stavimo predvsem na organsko rast, torej na stalna vlaganja v lastne razvojne in proizvodne kapacitete ter v marketing,« so dejali v Krki. Kljub temu prevzemom puščajo priprta vrata: »Organsko rast smo v prihodnje pripravljeni podpreti tudi s prevzemi, ki bi omogočili vstop na nove trge ali dostop do novih izdelkov in tehnologij.«
Večina slovenskih podjetij je prevzemom še manj naklonjena. Mnoga so v prodajnih postopkih, kot na primer Cinkarna Celje. »V prodajnih postopkih prevzemne aktivnosti običajno niso zaželene,« pravi Benčina. V ribniški Skupini Riko, ki je postala eden največjih slovenskih gradbenikov, nimajo takšnih omejitev, a vendarle ne razmišljajo o prevzemih, s katerimi niti nimajo izkušenj. Tudi v Gorenju so že nekaj časa neaktivni na trgu prevzemov. V zadnjih desetih letih so izvedli tri prevzeme, nazadnje leta 2010 z nakupom švedske družbe Asko, katere proizvodnjo so vmes preselili v Velenje. Načrtov o morebitnih novih prevzemih ne razkrivajo, saj so to občutljive informacije, ki lahko vplivajo na vrednost njihovih delnic. Prav tako ni nič znanega o prihodnjih načrtih Petrola, ki je leta 2012 za skupno ceno okoli 90 milijonov evrov dokončno prevzel Euro-Petrol, s čimer je pod okrilje ene hčerinske družbe združil velike naložbe na Hrvaškem – naftni družbi (Petrol Hrvaška in Euro-Petrol) in plinski družbi (Petrol Jadranplin in Petrol-Butan).
Kupci postali tarče
Če so slovenska podjetja nekoč iskala prevzemne tarče na Balkanu in Hrvaškem, kot nazorno dokazuje primer Petrola, je slika danes obrnjena na glavo. Začelo se je že pred petimi leti, ko je Emil Tedeschi v poslu, vrednem 300 milijonov evrov, pod okrilje Atlantic Grupe spravil Drogo Kolinsko. Njene znamke, kot so Cockta, Donat MG, Barcaffe, Argeta in druge, predstavljajo danes samo jedro poslovanja hrvaške skupine. Pohod hrvaških podjetij po slovenski prehrambeni industriji se je nadaljeval z več kot pol milijarde evrov vrednim prevzemom Mercatorja s strani Agrokorja Ivice Todorića. Francoski Lactalis je po hrvaškem mlekarju Dukatu kupil Ljubljanske mlekarne, pred dnevi pa je Podravka zapečatila še prevzem Žita. Prav tako letos je hrvaška družba Cavtat za 29,6 milijona evrov kupila štiri portoroške hotele.
Kako jim uspeva? »Pomembno vlogo pri financiranju prevzemov imajo zdrave hrvaške banke, ki so v tuji lasti,« vidi prednosti hrvaških podjetij Bojan Ivanc, vodja analitske skupine SKEP na Gospodarski zbornici Slovenije. Tudi (pre)zadolžena podjetja, kot je Agrokor, lahko tako pridejo do denarja. Podpora bank po oceni Ivanca sicer ni dana zgolj po nacionalnem ključu, temveč na podlagi bonitete in zaupanja vlagateljev, navsezadnje so Agrokorjev prevzem Mercatorja financirali tudi institucionalni vlagatelji. »Hrvaška podjetja imajo neko zgodbo, s katero so prepričala financerje. Očitno imajo tudi ljudi, ki so za uresničitev prevzemov pripravljeni zastaviti ugled in še kaj,« je prepričan Lokar.
Tega pri nas ni. Vodilni kadri namreč danes pogosto sledijo mentaliteti »če ničesar ne tvegam, ničesar ne podpišem, tudi ne morem storiti ničesar narobe« – plača priteče na bančni račun tako ali drugače. Slovenska podjetja posledično nimajo ne strategije ne vizije, ki je potrebna za uresničitev prevzemov. In takšen položaj naj bi bil vsaj še nekaj let. Vse dokler ne bodo v slovensko gospodarstvo prišli novi lastniki, ki bi od uprav zahtevali večjo aktivnost. V tem kontekstu vidi Lokar potencialne koristi od privatizacije, saj bi lahko prebudila slovenske menedžerje.
