Vedno ko zasliši sireno reševalnega vozila in njenega moža ni ob njej, Vida Tič vzame telefon in preveri, ali je z njim vse v redu. Tisto soboto konec aprila, ko se je 71-letni Jože odpravil na Šmarno goro brez prijatelja, s katerim gresta običajno skupaj, in mobilnega telefona, ki ga vedno vzame, pa je ona dobila klic. Ženski glas na drugi strani telefona ji je povedal, da je soprog doživel srčni infarkt tik pod vrhom Šmarne gore, a hkrati jo je pomiril, da je njegovo stanje stabilno – zahvaljujoč hitremu odzivu nekaj obiskovalcev, med katerimi sta bila tudi Petra Valič in Jernej Celestina.
Vrnili, a spet izgubili
Par je ravno pokosil, ko je na vrh pritekla ženska z novico, da se je nekaj metrov nižje zgrudil starejši gospod. Celestina kot pripadnik Slovenske vojske, opremljen z znanjem prve pomoči, se je seveda takoj odzval. Skupaj s še enim mimoidočim sta z usklajeno masažo srca gospoda vrnila k življenju, a hitro sta ga spet izgubila. »Defibrilator!« se je takrat posvetilo njegovi partnerici Petri Valič in v hipu je bila naprava pri »pacientu« ter elektrode na njegovem prsnem košu. »Naprava nam je predlagala elektrošok in ko smo ga spustili, mu je srce začelo biti,« se napetih sekund zelo dobro spominja Celestina, ki se je takoj začel ukvarjati z vprašanjem, kako gospoda spraviti v dolino.
Izkazalo se je, da reševalno vozilo še nikoli ni prišlo do vrha, helikopter pa nima kje pristati, zato je bila edina možnost, da ga reševalcem naproti odpelje lastnik gostilne s svojim terenskim vozilom. Kako pa ga prenesti do avta? V gostilni so predlagali stara nosila, ki so Jerneja spominjala na daljno prvo svetovno vojno, a v tistem trenutku ni bilo druge izbire.
Želela še nekaj več
»Zdravniki so rekli, da sem imel veliko srečo, da sem preživel,« še vedno ne more verjeti Jože Tič, ki so mu naslednji dan vstavili kar štiri obvode. Kot je Celestina takoj opazil po dobrih pohodniških čevljih, ni bil le naključni obiskovalec Šmarne gore, ampak že izkušen hribolazec. Vsaj 20 let je skoraj vsak dan osvojil Šmarno goro, pred štirimi leti pa sta se s sestro podala celo na treking po Himalaji. Kot nam je priznal, je zadnje čase čutil, da mu gre vzpon na Šmarno goro težje kot prej. Malo se je tolažil, da je to od starosti, po nasvetu prijatelja pa se je naročil h kardiologu. »Štirinajstega maja bi moral na pregled, a me je dva tedna prej to prehitelo.« Zdaj se zaveda, da bi moral k zdravniku že prej, jeseni pa upa, da bo lahko spet začel hribolaziti.
»Na vrhu je Jože resno rekel, da ga ni treba peljati, da bo šel že peš dol,« pa sta ta konec tedna na Šmarni gori Valičeva in Celestina v smehu pripovedovala dobrovoljnim Tičevim in svojim bližnjim, ki sta jih zbrala na vrhu ne le zato, ker so se zelo zbližali, ampak ker je reševanje Jožetovega življenja rodilo še eno dobro delo. Valičeva in Celestina se namreč po aprilskem dogodku doma nista mogla pomiriti. Petra je pri ženi Vidi nenehno preverjala, kako je z Jožetom, vedno bolj pa je v njiju rasla želja, da bi naredila še kaj več. Najprej sta pomislila, da bi uredila pristajalno mesto za helikopter, a sta naletela na težave z lastništvom zemlje, nato pa se jima je utrnila ideja, da bi nabavila varnejša nosila.
Naletela na dober odziv
»Na neravnem terenu lahko oseba zdrsne pa tudi podloga ni več najzanesljivejša, medtem ko imajo novejša nosila trakove za pritrditev,« sta povedala Valičeva in Celestina, ki sta zbrala ponudbe različnih podjetij. Eno od njih, Mi Star, jima je šlo naproti z nižjo ceno, brez dodatnih vprašanj pa so odobrili donacijo v družbi BTC, kjer je Valičeva zaposlena. Nosila, ki bodo uporabna tudi za zlome, zvine in poškodbe hrbtenice, s katero ima izkušnje tudi Petra, pa sta se odločila kar sama prinesti na vrh te priljubljene ljubljanske izletniške točke, kjer sta jih predala gostilni v upanju, da bodo čim manj v uporabi. Če bodo morali kdaj poseči po njih, pa upata, da bo sledil tako srečen razplet kot pri Jožetu in Vidi, s katerima sta postala dobra prijatelja.
