Erlingsson je pripoved sestavil iz serije vinjet, v katerih se sicer pojavljajo isti liki, a niso nujno povezane, dokler jih režiser na eleganten način ne splete v zaključeno celoto. Glede na mozaičnost zgodbe so očitne reference na filme, kot sta Kratke zgodbe Roberta Altmana in Andersonova Magnolija (omenja ju tudi sam režiser), vendar pa so Zgodbe o konjih in ljudeh povsem avtorski in predvsem zelo samosvoj film.

Prva vinjeta predstavi Kolbeinna (Ingvar Eggert Sigurðsson), ponosnega lastnika bele kobile, s katero imata zelo poseben odnos. Posebne vrste odnos pa ima Kolbeinn tudi s sosedo, vdovo Sólveg (Charlotte Bøving), ki jo pogosto obiskuje. Gledalec hitro ugotovi, da se na podeželju nič ne zgodi na skrivaj, saj Kolbeinnovo ježo k vdovi spremlja cela vas (opazovanje sosedov skozi daljnogled je tudi sicer stalnica njihovega življenja). Prav dejstvo, da ga opazujejo sosedi, pa naredi bližnje srečanje s Sólvegijinim žrebcem, ki naskoči njegovo kobilo (medtem ko je Kolbeinn še vedno v sedlu), toliko bolj ponižujoče. Tudi brez psihoanalitičnih analiz je jasno, da so s tem simbolni označevalci postali dejanski, vendar pa preseneti drastičnost in dokončnost ukrepov, ki jih uporabita Kolbeinn in Sólveg, da bi obrnila Kolbeinnovo simbolno demaskulinizacijo. Ta uvod določi atmosfero celotnega filma, omenjena lika pa predstavita vzorce obnašanja, ki jim sledijo tudi ostali sovaščani.

Kratke zgodbe se zdijo na prvi pogled odbite, skorajda pretirane, a Erlingsson s celoto ustvari zanimivo študijo človeških značajev. Vsaka vinjeta se začne z bližnjim posnetkom konja in odseva človeka v njegovem očesu, s čimer režiser poustvari pogled od zunaj in poudari distanco do likov in njihovih dejanj. Prav ta distanca pa onemogoča kakršno koli melodramatičnost in dela Erlingssonovo študijo značajev tako hardcore realistično in univerzalno.

Tako kot je dodelana struktura pripovedi, je premišljena tudi vizualna plat filma, za kar gre zasluga kamermanu Bergsteinnu Björgúlfssonu, ki s pretanjeno uporabo svetlobe, kompozicije in detajlov ter njihovih tekstur poudari tisto, kar ostaja neizrečeno. Dialog je namreč skopo odmerjen, glasba pa, namesto da bi prejudicirala, zgolj spremlja dogajanje na platnu. Končno piko na i prida še odlična igralska zasedba, ki brez pretiravanj ponudi dovolj namigov o psihi posameznih likov, da lahko gledalec sam dopiše zgodbo vsakega izmed njih. Zgodbe o konjih in ljudeh so tako zanimiva lekcija iz spoznavanja narave in družbe, kakršne na velikem platnu že dolgo nismo videli.