Povprečen človek lahko zadržuje dih kakšni dve minuti in se brez večjih težav potopi do kakšnih desetih metrov. Kako je torej mogoče, da se je prej športno nedejavna ženska v tridesetih letih po devetih mesecih treninga spustila do svetovnega rekorda blizu sto metrov globine, kjer je telo podvrženo 10 barom pritiska in so pljuča stisnjena na velikost limone? »To je v vseh nas. Imenuje se sesalski potapljaški refleks in pomeni, da telo lahko samo konzervira kisik. A prebuditi ga je treba z zavedanjem zmožnosti svojega telesa, ne racionalno, v tem je kaveljc, saj je ob tem treba s prestola vreči razum. Ko namreč začneš, načeloma ne verjameš, da te bo telo poneslo tako globoko. Razlog, da moraš verjeti, pa je v tem, da se sicer refleks ne aktivira. Že ena napačna misel lahko sproži to, da se primeš za vrv ob sebi in končaš potop,« pojasni Sara Campbell, nekdanja svetovna rekorderka v potapljanju na dah.
Premagati in obvladati ego
Na podlagi tega refleksa, sicer avtomatsko, ker jih evolucija ni ponesla na kopno, se lahko tudi do uro in pol potapljajo naši morski sesalski sorodniki. Campbellova in njeni kolegi, ki na prvi pogled dosegajo človeku nedosegljive rekorde, pa do tega pridejo s pomočjo intenzivnega psihološkega in duhovnega treninga. Britanka pravi, da je njen trening v devetdesetih odstotkih sestavljen iz duhovnih in dihalnih vaj, meditacije ter joge, le kakšnih deset odstotkov pa predstavlja fizični del. »Na začetku se potopiš do kakšnih šestih metrov in že hitiš nazaj na površje. Si namreč v zelo iracionalnem okolju, ki sproža stres. Razum se sprašuje: 'Kaj hudiča pa počneš?' Refleks zniža utrip srca in optimizira porabo kisika, stres pa deluje nasprotno in ju pospešuje. Marsikdo se zmotno osredotoči zgolj na fizični trening, čeprav s tem lahko napreduje zgolj do kakšnih 30, 40 metrov, kjer se pljuča nehajo krčiti.«
Osrednjega pomena je, da premagamo in obvladamo lasten ego, razlaga Campbellova. »Neprestano živimo v svoji glavi in se ukvarjamo s svojim egom. Ali nas povzdiguje v višave, ko nekaj dosežemo, ali pa nas pribije na tla, ko nam spodleti. Zame je bilo eno najplodnejših tekmovanj prav tisto, ko sem pogumno napovedovala tri svetovne rekorde, a na koncu nisem dosegla nobenega. Poraz je najboljši učitelj, saj nam odpira perspektivo in je lahko močna motivacija. Meni je ta izkušnja dala najjasnejši vpogled v moje potapljanje,« dodaja. Iz svojega poraza se je naučila, da so pomembni predvsem občutki, ne številke, saj se ne potaplja na dah zaradi rekordov, ampak zaradi užitka ob lepih potopih. In na podlagi tega uvida se je dejansko šele lahko spustila na 104 metre, še dodaja.
Ko se zliješ z oceanom…
Zato tudi ljudi spodbuja predvsem k temu, da začutijo sebe in svoje zmožnosti, in ne da se za vsako ceno ženejo za rezultatom, kar je lahko pri potapljanju na dah tudi smrtno nevarno. Vsakomur ni dano, da pride do stotice, a do občutka, da je del vsega stvarstva, se lahko prebije vsak, pojasnjuje sogovornica. »Ko se zliješ z oceanom ter zapustiš lupino svojega razuma, je to prelepa izkušnja. Prebudi duha, intuicijo o tem, kaj sploh si in kaj bi rad počel, in temu je treba prisluhniti, ne egu. A za to ni treba biti 100 metrov globoko. Zame je bil dejansko eden največjih mejnikov na dvajsetici, ko sem prvič začutila, kaj zmore moje telo.« Tako kot na globino odpiranje za te občutke ni omejeno na potapljanje na dah ali na strogo zapovedane meditativne obrede.
»Tak občutek lahko dosežeš z vsako aktivnostjo, ko si v stiku z naravo in svojim telesom, pa naj je to plavanje, tek ali kaj tretjega. Dovolj je, da se posvetiš samemu sebi, kot pri jogi, ko lahko odvržeš ves balast vsakdana in dosežeš trenutek jasnosti.« To, da ne ponuja lahkega, vnaprej pripravljenega in edinega pravilnega recepta za zveličanje, jo verjetno ločuje od samooklicanih newageevskih gurujev. Zaveda se, da za koga predstavlja tudi gurujko, čeprav v sebi vidi bolj vodnico: »Do istih občutkov skušam pripeljati uspešnega poslovneža, ki si je zadal, da se bo potopil čim globlje, ali pa nekoga, ki išče duhovni mir v jogi.«
Od kronično bolne piarovke do svetovne rekorderke
Britanka je v teh dneh na obisku v Ljubljani, kjer v okviru šole Inhale Blue na delavnicah, skupinskih in individualnih vadbah poučuje svojo življenjsko filozofijo, ki jo je oblikovala na podlagi potapljanja na dah, joge in meditacije. Pravi, da si je z njeno pomočjo tudi sama spremenila življenje in se iz kronično bolne londonske piarovke v devetih mesecih spremenila v štirikratno svetovno rekorderko. »Moja zgodba je zelo podobna številnim sodobnim ženskam. Preveč dela, preveč zabave, premalo zdrave hrane in zavedanja o lastnem telesu ter veliko pritiskov in stresa v tekmovanju z moškimi na vseh ravneh. Ne da bi bila nesrečna, ampak je hitro življenje in pomanjkanje skrbi zase pripeljalo do tega, da sem zbolela.« Dve leti je kljub težavam nadaljevala po starem, ko pa je začela izkašljevati kri in so ji diagnosticirali kolitis, se je odločila za nujno spremembo. »To je bila moja budnica.«
Akupunkturist jo je poslal na tečaj joge, ki ji po prvem poskusu nikakor ni bila blizu. Poskušala je menjavati službe in prehrano, pa tudi različne tečaje, »a vse se je odvijalo boleče in počasi«, se spominja. Ko se je vrnila na akupunkturo, so jo znova poslali na jogo. »Rekla sem jim, da še enkrat poskusim, potem pa te besede ne želim več slišati. Šla sem na dopust v Grčijo, kjer je prijetna, starejša gospa učila jogo. En dan je rekla, da bomo peli mantre, jaz pa sem ji odgovorila, da sem Britanka in da tega ne počnem,« se je zasmejala sama sebi. »Gospa mi je odvrnila, da lahko le poslušam, in mi napisala besede. In razvilo se je v občutek največjega miru, ki sem ga dotlej kadar koli začutila.« Joga jo je nato ponesla tudi v egiptovski Dahab, kjer pravi, da je takoj začutila »svoj dom«. Tam, kjer se je tudi našla s potapljanjem, živi in poučuje še danes.
