Ivan Šubic je bil priznani loški slikar, prav tako Anton Ažbe, Tone Logonder je bil kipar. Pavel Blaznik je bil zgodovinar in ustanovitelj loškega muzejskega društva, France Planina kot geograf pa avtor več učbenikov in vodnikov. Tine Debeljak je bil književnik, ki je po vojni emigriral v Argentino, ideološko na drugi strani je bil sociolog Boris Ziherl, eden od ustanoviteljev Osvobodilne fronte. Poštno znamko je izumil Lovrenc Košir, Viktor Kocijančič je bil znan zdravnik, Anton Hafner pa je bil vojak v prvi svetovni vojni, ki je v avstrijskem Judenburgu vodil neki vojaški upor.

Aleja Ločanov brez Ločank

Kaj je naštetim imenom skupno in kaj jih razlikuje? Skupna sta jim Škofja Loka in velik pomen za loški konec ter Slovenijo. Razlikuje pa jih dejstvo, da na Aleji zaslužnih Ločanov v Šolski ulici stojijo le kipi Ločanov, se pravi zgolj in samo moških. Nobena od na začetku omenjenih zaslužnih Ločank, ki bi po pomembnosti sodile ob bok mnogim moškim, ki so si prislužili kipe, ni našla mesta med njimi. Muzejsko društvo Škofja Loka nobene od njih ni prepoznalo kot zaslužne Ločanke in politika (občinski svet) še nobene ženske ni uvrstila na alejo.

Na to očitno škofjeloško spolno diskriminacijo so s postavitvijo instalacije Aleja znamenitih Ločank opozorile kulturologinji Nina Arnuš in Mojca Selak ter filozofinja in sociologinja kulture Anka Pintar, ki so v okviru Zavoda Tri več let raziskovale in iskale pomembne Ločanke, jih našle več kot 20 in v odprtih javnih debatah izbrale omenjene tri, ki so dobile mesto na začasni aleji. Portreti so simbolno narejeni iz ogledal, tako da je mimoidočim jasno, da so ženske pokazale Ločanom pravo ogledalo. Na odprtju je bilo pomenljivo tudi to, da se dogodka razen dveh občinskih svetnikov in podžupana (ki je partner ene od avtoric razstave) ni udeležil nihče od tistih, ki odločajo o imenih na uradni Aleji zaslužnih (prej znamenitih) Ločanov. Tudi to je pravo ogledalo loške družbe. Politiki so imeli uro po odprtju razstave sejo občinskega sveta na drugi strani starega mestnega jedra Škofje Loke. Bili so zelo blizu, a hkrati silno daleč.

Morda pa le...

Ali je Agata Schwarzkobler najbolj znana Ločanka, smo povprašali avtorice projekta. »Prav gotovo je ena redkih, ki ima svoj kip v Škofji Loki, pa ga nima zaradi pomembnih dosežkov,« je odvrnila Mojca Selak in se skupaj s kolegicami namuznila ob ugotovitvi, da je najbolj znana in edina s kipom kaj drugega kot – čarovnica. »Ah, čarovnice so bile najinteligentnejše ženske,« je pripomnila Nina Arnuš. »Zaslužnih Ločank je bilo seveda kar precej, smo pa morale veliko brskati po knjigah in arhivih. Izbor je nastal s pomočjo javnih razprav, naš kriterij je bil, da so bile ženske aktivne na svojem področju, da so pustile svoj pečat in da so spreminjale tok zgodovine,« je pojasnila Mojca Selak. Avtorice sicer ne čutijo nobene grenkobe, ker na pravi aleji ni žensk, celo pohvalile so odlično sodelovanje z muzejskim društvom in izrazile prepričanje, da bo ta akcija pripomogla k temu, da bo prej ali slej tudi katera od Ločank dobila mesto na do zdaj moški aleji Ločanov.