Tako je na primer predsednik parlamenta in podpredsednik SMC Milan Brglez v intervjuju za Objektiv pred mesecem dni na vprašanje, ali bi bila mogoča koalicija med njihovo stranko in SDS, odgovoril, da je bilo v slovenskem političnem prostoru videnih že mnogo »nemogočih« zadev, »tako da je gotovo vse mogoče«. Ta odgovor je nakazal, da so vrata tesnejšega sodelovanja med največjo vladno in največjo opozicijsko stranko vendarle priprta, razumeti pa ga je bilo mogoče tudi kot pritisk na koalicijski partnerici.

S potezami, kot je pismo predsednikom parlamenta, vlade in države, v katerem je Janša (skupaj z najzvestejšimi strankarskimi sledilci) zadnje državnozborske volitve označil kot nelegitimne in terjal popravo krivic, pa tudi z nenehnimi težnjami po lustraciji vseh, ki niso po meri vrha SDS, Janša na eni strani spodbuja večjo enotnost znotraj koalicije, na drugi pa dviguje zid med svojo in vsemi drugimi strankami. Seveda prvak SDS ne pričakuje, da se bodo uresničile njegove zahteve po predčasnih volitvah, ki vejejo iz pisma – o teh zamislih se je z njim pripravljen pogovarjati le predsednik države Borut Pahor. »Gre zgolj za še en poskus SDS, da radikalizira slovensko družbo. Podpisniki poskušajo destabilizirati slovenski prostor,« je težnjo po »izrednih« volitvah ostro zavrnil Milan Brglez. Ob teh njegovih besedah pa se postavlja vprašanje, kako bi stranka, ki prisega na vzpostavitev pravne države in na visoke demokratične standarde, utemeljevala tesnejše sodelovanje s stranko, ki radikalizira in destabilizira družbo.

Janševo zaostrovanje nedvomno pomeni priložnost za krepitev druge parlamentarne stranke na desnici, NSi. Ta je – naključno ali ne – dva dni po rušilnem pismu SDS predstavila predlog petih ukrepov, s katerim bi po njihovem prepričanju izboljšali življenjski standard državljanov in hkrati pomagali gospodarstvu. V nasprotju z Janševo radikalizacijo je torej NSi prišla s pobudo za širitev političnega in družbenega dialoga.

Razlago, zakaj prvak SDS priložnosti, ki sta mu jo ponudili odločitvi ustavnega sodišča, ni znal izkoristiti za umirjeno politično držo, je mogoče strniti v tri besede: to je Janša. S svojimi zadnjimi potezami pa je predsednik SDS vznemiril tudi nekatere vidne člane lastne stranke. Tiste, ki se ne strinjajo s popolno odsotnostjo znotrajstrankarske demokracije oziroma s tem, da njihov predsednik niti o najusodnejših potezah in pismih ne povpraša nobenega organa SDS. Vznemiril je tiste slovenske demokrate, ki se zavedajo, da lahko z radikalno politiko nagovarjajo le večno zveste privržence, s porušenjem mostov na desno in levo pa ne morejo nikoli več prevzeti oblasti. Tudi če ustanovijo še tako »močan« spletni portal, strankarski radio in televizijo. A ker ostaja značilnost SDS, da njihovi razočarani in nezadovoljni člani umolknejo in se umaknejo, ostaja znotrajstrankarska podpora Janši vseskozi »soglasna«.