Nam mlajšim sodelavcem je odpiral nova obzorja, ko smo konec osemdesetih let razpravljali o spremembah političnega sistema, z nami je delil vizije, ko je nastajala nova država, učil nas je graditi mostove med državami in narodi, ko je zastopal državo v tujini in delal na ministrstvu za zunanje zadeve. Dajal je vse in celega sebe, zahteval ni ničesar. Bil je pravi gospod, ko smo bili še vsi tovariši, in je ostal pravi tovariš, ko smo vsi postali gospodje.
Bekeš se je dve leti po diplomi na pravni fakulteti v Ljubljani zaposlil na takratnem republiškem ustavnem sodišču. Ustavna vprašanja pa so bila središče njegovega zanimanja tudi v času službovanja na SZDL in kasneje v predsedstvu Republike Slovenije. To mu je prišlo še kako prav, ko je sodeloval pri pisanju prve ustave samostojne Slovenije in zakonodaje, ki jih je sprejemala prva sestava skupščine samostojne Slovenije.
Sredi osemdesetih let je postal direktor Centra za družboslovne raziskave v okviru Marksističnega centra Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. S prevzemom te funkcije je dobil priložnost in tudi moč, da začne s politiko drobnih korakov načenjati in spreminjati ideologijo vladajoče partije. K sodelovanju je pritegnil mlajše sodelavce, s katerimi je kresal mnenja in s kritičnim analitskim delom v zametkih pripravljal teren za prenovo partije.
Leta 1989 je bil na zadnjem kongresu Zveze komunistov Slovenije izvoljen za člana Centralnega komiteja in za člana predsedstva CK. Bil je soavtor programa Evropa zdaj, ki je bil sprejet na tem kongresu in je omogočil prenovo partije in njen sestop z oblasti. Po kongresu je postal tudi eden od izvršnih sekretarjev predsedstva CK. Takrat je za trenutek postal ujet v past starih struktur partije in je razmišljal o nestrankarskem pluralizmu, česar se je hitro otresel in se pridružil radikalnim pogledom »mladokomunistov«, še več, postal je njihov zaveznikov v boju proti stari komunistični gardi in socialističnim reformistom.
Na zadnjem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije je bil Bekeš posrednik med previdnejšim, na trenutke cincajočim (delno jokajočim) in mladokomunističnim (radikalnim) delom slovenske delegacije. Na koncu se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi, in slovenska delegacija je zapustila kongres. Petru ni bilo od prvega trenutka žal, da se je to zgodilo. Celo več, že takrat je dal partijskim kolegom jasno vedeti, da meni, da je to prvi korak k razpadu Jugoslavije in k samostojni Sloveniji.
Na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 je kandidiral na listi ZKS-SDP ter bil neposredno izvoljen za poslanca v družbenopolitičnem zboru skupščine RS. V državnem zboru je največji vtis pustil kot predsednik parlamentarne komisije za nadzor nad zakonitostjo dela varnostno-informativne službe. Bekeš je na področju izvajanja parlamentarnega nadzora nad tajnimi službami oral ledino. S svojim pravniškim znanjem, politično veščino in izkušenostjo je temu nadzoru postavil temelje in določil standarde parlamentarnega nadzora delovanja oblasti v njenem najobčutljivejšem segmentu.
V najbolj kritičnem času vojne za Slovenijo, ko je bila medijska vojna ključ za uspeh, je Bekeš odpotoval v Rim in se sestal z vodilnimi italijanskimi politiki, nastopil je tudi v popularni italijanski televizijski oddaji in v pogovoru predstavljal dejstva, ki so jih jugoslovanski diplomati v Rimu kazali povsem drugače. To je močno pripomoglo k obratu v italijanski zunanji politiki, da je začela podpirati Slovenijo.
Veleposlanik Bekeš je s svojim delom in plemenito osebnostjo pustil neizbrisen pečat tudi v slovenski diplomaciji. Na ministrstvu za zunanje zadeve ter v slovenski diplomatski službi je bil izredno cenjen kot prvovrstni analitik ter kot neprekosljiv poznavalec mednarodnega prava. Kot veleposlanik je predstavljal našo državo v Rimu, Zagrebu in Lizboni. Kot poznavalec Italije in italijanskega jezika je leta 1996 postal veleposlanik v Rimu. V času italijanskega predsedovanja Svetu EU istega leta je aktivno sodeloval v procesu pridobivanja statusa države kandidatke za Slovenijo, s čimer je Slovenija pristala »v prvem vagonu»« pri prihodnji veliki širitvi Evropske unije. Posebej je treba izpostaviti njegov osebni prispevek k uspešno končanim pogajanjem za sklenitev sporazuma Drnovšek-Račan v času njegovega mandata v Zagrebu.
Za njegovimi besedami so stali verodostojnost, zrelost, izkušenost in trdno osebno prepričanje. Bil je avtoriteta, a ob tem vedno prijeten sogovornik. Njegova zapuščina v slovenski diplomaciji je primer odličnosti, njegova osebnost diplomata je vzor številnim drugim. Z njim je odšel izjemen diplomat, odličen sodelavec in velik človek. Pogrešali bomo njegovo umirjenost, modrost in pokončno držo.
Petra pa se spomnimo tudi po oblakih cigaretnega dima, ki so ga obdajali tako rekoč dan in noč, povsod. Vedno je iskal prostore, kjer je lahko kadil, če jih ni bilo, je kadil tam, kjer se mu je zdelo, da to nikogar ne moti. Nikoli ni kadil živčno. Vsako cigareto je počasi in premišljeno potegnil iz škatlice, jo s pogledom skoraj pobožal in jo potem res nežno in počasi prižgal. Cigarete so bile nepogrešljivi element njegovega življenja, predvsem pa nastopa: najprej res uživaški in globok vdihljaj tobačnega opoja, ki mu je sledila dolga in premišljena vrsta besed, še en dolg dimni vložek, potreben za temeljit premislek, potem pa nadaljevanje in nov dim ter tako do konca izvajanja, vsakokrat prepredenega z res enciklopedičnim poznavanjem materije, o kateri je govoril. Vlekel je tisto prekleto cigareto eno za drugo, mežikal s svojimi vrtajočimi očmi, razlagal in debatiral. On je sesal cigarete, cigarete pa so izsesale njega.
Peter, hvala, ker si bil.