Evropska unija ima od maastrichtske pogodbe naprej vse uvodoma omenjene potrebne sestavine, da se razleti: evro, ki naj bi ustrezal tako nemškemu kot grškemu gospodarstvu, politično unijo, ki je ni, politike tipa merkel, juncker, cameron in hollande ter polemiko na gostilniški ravni o tem, kdo koga zdaj izkorišča oziroma kdo je (bil) izkoriščan. Procesi potekajo po sebi lastnih dinamičnih pravilih in čeprav menda nihče noče, da bi zadevo razneslo, je vendar videti, kot da vsi čakajo le še povod, da se bo prav to zgodilo.

Morda je finančni zlom Grčije še mogoče odvrniti. Nemara njen bankrot še ne pomeni nujno njenega izstopa iz evra in morebiti je stečaj z grškim izstopom (izpadom?) iz skupnega valutnega območja evra sposoben preživeti brez hujših pretresov. Morda se bo zgodilo eno, ali drugo, ali tretje, a vsekakor ni priporočljivo verjeti nikomur, ki trdi, da ve, kaj se bo zgodilo, še zlasti pa ni dobro zaupati tistim, ki zagotavljajo, da bo evru (in EU) po »grški katarzi« šlo lahko samo še bolje. V resnici nihče ne more vedeti nič niti približno zanesljivega o tem, kakšen dan potem čaka Grke in druge EUropejce, da, tudi tiste Evropejce, ki z evrom ali sploh EU niso neposredno povezani.

Prihodnost je najtežje napovedovati za naprej, pri tem pa je že sedanjost prepolna, rumsfeldovsko rečeno, znanih in neznanih neznank. Vemo, denimo, da je sproščena denarna politika glavnih centralnih bank v zadnjih letih napolnila nove finančne balone, zlasti obvezniške, ne vemo pa, kdaj bodo počili oziroma ali obstaja možnost nadzorovanega umirjanja »iracionalnih pričakovanj«. Na primeru Slovenije ponazorjeno: vemo (čeprav si vsi tega nočejo priznati), da nobena reforma in gospodarska rast, še manj pa zamenjave vlade ne morejo razložiti tega, zakaj so zahtevane obresti na slovenske obveznice danes šestkrat nižje kot pred tremi leti, ne moremo pa vedeti, ali in kdaj bodo spet na tisti ravni.

In če ne vemo niti tega, kakšno »lastno dinamiko« bo imela zgolj ta ena znana neznanka, še manj vemo, kakšno bi imela v interakciji z drugimi, znanimi in neznanimi, torej tistimi, za katere danes niti slutimo ne, da bi sploh lahko vplivale oziroma bile v medsebojni povezanosti s krizo EU v Grčiji. Grčija bo po 30. juniju ostala »evropski pacient na intenzivni negi«, četudi bo naslednji teden dosežen kakšen kompromis v zadnjem trenutku.

Obsedenost s stečajem ali negotovim dolgim nadaljevanjem pomoči ob reformah in kdo je/bo kriv pa sploh zgreši bistvo. Ta kriza je pravzaprav le boleč simptom dejstva, da si s konceptom vzdržnih javnih financ in gospodarske rasti v svetu, v katerem tudi najbogatejšim, varčnim in rastočim zmanjkuje (dostojno plačanega) dela za ljudi, ni mogoče nič več pomagati. Kot se pred četrt stoletja SFRJ ni dalo več pomagati s konceptom ene partije, bratstva in enotnosti.