Da smo enaki kot večina, res ni posebno utemeljen razlog za ponos, ne drži pa, da heteroseksualnost nima svoje parade. Narobe, tudi če odmislimo že nekoliko pozabljeno »love parade«, heteroseksualnost paradira tako rekoč ves čas, če ne v obliki vsiljivih podob, pa v označevalcih, ki nam določajo mesto v družbenem ustroju. Tudi v homoseksualnih razmerjih iščemo heteroseksualne vzorce, ki se nam zdijo samoumevni, na primer, kdo igra moško in kdo žensko vlogo. Čeprav že slutimo, da to, čemur rečemo moška in ženska vloga, ni nič drugega kot stereotip (pravzaprav dva ločena, nesimetrična ali ne povsem simetrična stereotipa), si težko predstavljamo drugačen vzorec. To ni čisto narobe, saj stereotipi navadno delujejo, se pravi, zvečine se kar zvesto ravnamo po njih. Vsak stereotip nas vabi (ali sili, če drugače pogledamo), da se ravnamo po njem.

Stališče »proti« v tem primeru ni nič drugega kot seksualni moralizem. Na to lahko sklepamo, ker ti, ki očitajo paradi ponosa razkazovanje, ne rečejo nič podobnega o primerljivih prireditvah brez seksualne vsebine, kakršne so na primer verske procesije. Mogoče bi kdo celo kaj rekel, a o tem nihče ne sprašuje. O verskih procesijah se ne razpravlja v smislu za ali proti, ne glede na to, kako bizarne so lahko (na primer z moškimi, pribitimi na križ ali obešenimi na kavlje, ki jim prebadajo telo). Vzamemo jih pač za manifestacije ljudskega verovanja ali za lokalno kulturo (del navad in običajev). Čeprav imamo verovanje za osebno zadevo, v katero se ne vtikamo, pa ne bomo spregledali, da so te manifestacije nič manj kot samim vernikom namenjene tudi drugim. Kje je torej razlika?

Parado ponosa lahko primerjamo tudi s karnevalom, ki je oblika praznovanja. Zgled je maturantska povorka. In če ti upravičeno praznujejo svoj prehod (pustimo ob strani vprašanje sloga), potem je še več dobrih razlogov za praznovanje v primeru, ki ga obravnavamo tukaj. LGBT so bili prepoznani kot populacija (ne več zgolj kot posamezni hudodelci) sredi devetnajstega stoletja in že ta kratka zgodovina je tako nasilna, da se zdi današnja situacija za LGBT na političnem Zahodu skoraj nepojmljiva, še zlasti v primerjavi z državami, kjer je istospolna seksualnost kazniva s smrtjo. Tragično protislovje je, da so jim drakonske zakone, ki so zdaj uporabno orodje domačih strahovlad, vpeljali zahodni kolonisti.

Enakopravnost je dosežek, primerljiv z zmago v veliki bitki, zato tudi asociacija na vojaško parado ni povsem mimo. Res je, da zmaga na tem področju ne rešuje ekonomskih in političnih problemov, a jih tudi sama po sebi ne ustvarja. Vse kaže, da je šele v ekonomski in politični krizi postalo jasno, da enakopravnost LGBT nima veliko opraviti z ekonomskimi in političnimi vprašanji. Da smo tu tako rekoč na drugem prizorišču, ki se ne ozira na družbeni red. Enakopravnost LGBT je v kapitalizmu enako pomembna, kakor je bila v socializmu, in pripadnost družbenemu razredu pri tem ne igra nobene vloge. Seveda je dosežek političnega boja, a v nasprotju z delavskimi pravicami in pravicami žensk nima neposrednih posledic za ekonomska in politična razmerja. V neoliberalnem žargonu rečeno: enakopravnost LGBT nič ne stane, lahko pa zelo veliko ljudem pomembno izboljša življenje, kar bo delovalo ugodno na vso skupnost. Nasprotovanje se v kontekstu krize kaže kot naravnost smešna diverzija. S to enakopravnostjo nihče ne izgubi in vsi pridobimo (z izjemo fanatikov). Seveda ne pridobimo nujno prav tistega, za kar smo se intimno borili, a to je že druga zgodba.

Zakaj torej ne parade? Zakaj se LGBT ne bi smeli »razkazovati«, medtem ko se heteroseksualnost razkazuje brezsramno, samoumevno in vsepovsod? Moralisti tu očitno uveljavljajo heteroseksualno normo: zanje je LGBT v temelju nekaj, česar se je treba sramovati. Sram je čustvo, ki se razvije v zgodnjem otroštvu in nas prevzame zlasti, kadar nas zalotijo (ali zalotimo sami sebe) pri čem moralno zavrženem. Za naše moraliste je potemtakem LGBT še vedno nekaj zavrženega. To ni presenetljivo. Dvajseto stoletje je bilo za evropske LGBT skrajno travmatično (za pregon homoseksualcev v tretjem rajhu se je nemška vlada uradno opravičila šele leta 2002), a to ni še nič proti temu, kako je Evropa ravnala s prestopki proti heteroseksualni normi v prejšnjih stoletjih, vse od cesarja Justinijana v šestem stoletju. Pred tem je, kolikor mi je znano, v širšem evropskem prostoru le judovski zakon (Tora) izrecno prepovedoval istospolno seksualnost – med moškimi namreč, ki so jih glede tega edini zanimali. Drugod so imeli težave zvečine le »feminilni« moški.

Te absurdne prtljage navadno ne doživljamo kot zgodovinsko krivico, kakor bi jo objektivno morali, občutimo pa njene zgodovinske usedline v zakonodaji, morali, predsodkih itn. Zato je razumljivo, da med nasprotniki ponosa najdemo tudi geje, zlasti take, ki imajo za seboj kakšno tovrstno travmatično izkušnjo. Mnogi se ne bodo nikoli nehali sramovati.