Grški sir za svetovni mir

Ena od zgodb o nastanku sira govori, da ga je pred približno 5000 leti odkril arabski trgovec, ki je potoval čez puščavo z zalogo mleka v mehu. Vročina je naredila svoje in mleko se je sesirilo. Pokusil ga je in spoznal, da je sir dober. Bolj verjetno pa se je sir pred številnimi tisočletji po naključju zgodil marsikomu, ki je namolzel več mleka, kot ga je lahko spil. Veliko pozneje je šel razvoj sira v Evropi v različne smeri. V Italiji so že pred letom 1600 izdelali parmezan, v Franciji že pred letom 1800 camembert in še dolgo vrsto drugih. Švicarji prisegajo predvsem na ementalec, grojer in zbrinc (nemško sbrinz), imenovan po pokrajini Brienz, Nizozemci na edamec in gavdo… Sire delimo na trde, poltrde in mehke, med slednje spadajo naš avtohtoni mohant, italijanska mocarela in drugi siri v slanici, tudi grška feta. Človek bi stavil, da največ sira pojedo Francozi, ampak jih za dobre tri kilograme na osebo na leto prehitijo Grki. Leta 2003 je namreč povprečen Grk pojedel dobrih 27 kilogramov sira, Francoz 24, Slovenec pa slabih 11 kilogramov.

In zmagovalci v porabi sira izdelujejo odlično feto, zrnat, drobljiv, a kompakten, rahlo staran sir v slanici, ki ga pridelujejo iz čistega ovčjega ali okoli 70 odstotkov ovčjega in 30 odstotkov kozjega mleka. Leta 2002 so Grki to ime zaščitili in se feta lahko imenuje le sir, ki je iz omenjenih domačih vrst mleka nastal v Grčiji, pa še to le na določenih območjih. Prava grška feta je vsestransko uporabna. Postrežemo jo lahko surovo, kot rezani namizni sir ali v solati. Manj znano je dejstvo, da iz fete, zavite v vlečeno testo, nastane imeniten sirov burek. Z dodatkom špinače pa špinačni. Ampak najboljša feta je sveža, surova. Pokapamo jo z olivnim oljem, potresemo z origanom in postrežemo z olivami. Če dodamo še na kocke narezane kumare, paradižnik, papriko in čebulo, nastane grška solata, odlična priloga k jedem z žara, ki jo lahko z dobrim kruhom predelamo v samostojno jed. Lahko pa jo zgolj popečemo in postrežemo v sendviču… Feta si je ime sposodila iz italijanščine in pomeni rezina, ni pa jasno, ali je to zaradi tega, ker jo pred postrežbo na krožniku pač narežemo ali ker so jo nekoč rezali na kose, ki so se podali v sod s slanico. Kdove.