Pa se ne. V tako opevani Avstriji se mi na primer skoraj še ni zgodilo, da ne bi na vrhuncu zimske ali poletne sezone obstal v zastoju na avtocesti, ker so se ravno takrat odločili prenavljati določen odsek, v »obljubljenih deželah« Nemčiji in Švici pa me je v zadnjih mesecih na avtocesti kar trikrat ujel stacionarni merilnik hitrosti, vedno pri vožnji s hitrostjo le 100 kilometrov na uro in na odsekih, na katerih omejitev nenadoma in povsem nelogično pade na 80 kilometrov na uro ter je že čez nekaj sto metrov znova običajna. Da, tam so nastavili radar – si predstavljate, kako je, ko to storijo pri nas? Pristojne večina označi za pokvarjence, barabe, inkasante... Predvsem pa je po njihovem mnenju »to mogoče samo pri nas«. A očitno ni...

No, seveda se nima smisla slepiti – dejstvo je, da bi tudi pri nas marsikaj lahko bilo bolje z le malce dobre volje. Zanimivo pa je, da sem na primer dobre prakse pred tedni naletel tam, kjer tega ne bi pričakoval – v Srbiji in BiH. V Banjaluki in Beogradu sem sredi noči opazil skupino cestarjev, ki so risali talne oznake. Pri nas pa so pred časom ob pol osmih zjutraj s stožci in svežo barvo nekje v ljubljanski Šiški zaradi risanja črt skoraj onemogočili izhod vsaj 50 avtomobilom, prejšnji teden pa me je prav tako v času jutranje prometne konice presenetilo radijsko sporočilo, da je na ljubljanski obvoznici dolg zastoj zaradi barvanja talnih oznak. Je to resnično treba delati v času, ko je pretok avtomobilov največji? Zagotovo ne. A prav tako verjamem, da to ni mogoče samo pri nas...