»Nisem naklonjen prodaji Telekoma. Gre za strateški interes. Zavedati se moramo, da privatizacija mora biti, vendar nadzorovana. Nismo proti privatizaciji, vendar je prav, da podjetja, ki so strateška, geografsko, informacijsko pomembna, obdržimo,« je na enem od predvolilnih soočenj lani poleti razlagal sedanji premier Miro Cerar in hkrati zatrdil, da si bo prizadeval za ustavitev prodaje Telekoma, a šele potem, »ko bomo videli, v kateri fazi je postopek, saj ne vemo, kaj je Slovenija obljubila tujini«. Da se je Slovenija s sprejetim seznamom zavezala evropski komisiji, da bo prodajala prav ta podjetja, je bilo znano lani pred volitvami in je znano danes. Nič več, nič manj. Če bi pravnik Miro Cerar preveril dejstva, bi to vedel. Mešanje megle v času, ko je prodaja podjetja že stekla, vsekakor ni pripomoglo k boljši ceni. Junija lani, torej tik pred volitvami, se je namreč že iztekel rok za oddajo nezavezujočih ponudb.

V ponedeljek, slabo leto kasneje, je premier Miro Cerar pozabljajoč svojo vlogo pri »oblikovanju cene« v parlamentu pojasnjeval, da »Telekom z vsakim mesecem propada« tudi zaradi številnih dejanj politikov, ki mu znižujejo ceno, zaradi številnih pijavk, ki so nanj prisesane, in zaradi premalo vlaganj v preteklosti. Vsekakor je premier ubral inovativen pristop k prodaji – h kateri je »vlada zavezana« – in prodajni artikel že vnaprej ocenil kot neperspektiven in okužen s pijavkami, in to v času, ko je prvi (resen) poskus prodaje propadel. Takšnega marketinškega pristopa ne najdete ne v kakšnem new age priročniku ne v klasičnem učbeniku. Podobno ravna tudi v primeru načrtovane prodaje hotelskih kompleksov in Term Olimia. Poudarjanje, da je turizem panoga v rasti, a hoteli kljub temu prinašajo le izgubo, težko imenujemo priprava dobre podlage za prodajni postopek. Ali izjave prvega ministra držijo? Zanesljivo držijo. Telekomu trenutno pada le cena, pijavke pa se ga še vedno trdno držijo. A pri prodaji resnica ni vedno v pomoč in legalistično sklicevanje na sklepe in vztrajanje pri premočrtnosti je prej pomanjkljivost kot prednost. Pri tem bi od premierja upravičeno pričakovali, da bo vsaj imenoval te pijavke, ki pijejo kri nacionalnemu telekomunikacijskem operaterju – tako na očeh vsem – če jih že ni sposoben odstraniti s shiranega telesa Telekoma.

Legalistični pristop Mira Cerarja žal ni v ničemer dobrodošla sapa urejenosti v kaotični gospodarski in politični megli. Gre bolj za skrivanje in beg pred odgovornostjo kot za resen namen zagotoviti preglednost in jasnost. Pravni jezik in forma pritiče pravnemu strokovnjaku, a Miro Cerar je že skoraj eno leto politik. Premier. Kot politik in še posebej kot premier mora sprejemati odločitve in dajati jasen signal. Če je vlada ocenila, da je prodaja v interesu države – pa čeprav bomo z njo iztržili morda 600 milijonov evrov, kar je le 200 milijonov več, kot smo posodili Grčiji – bi moral premier storiti vse, da bi prodaja gladko stekla, a je s svojimi formalizmi in izrednimi vladnimi sejami naredil vse – morda nehote – da bi prodaja padla v vodo. Če je na drugi strani ocenil, da bi bila prodaja skladu Cinven napaka, še posebej ker je sklad ponujeno kupnino vseskozi zniževal, bi moral to jasno povedati in prekiniti prodajni postopek. Četudi bi zaradi tega poslušal kritike iz Bruslja. Tako pa premier Cerar in z njim celotna stranka SMC molči, tudi ko govori.

Morda zveni nepovezano, a gradnja »obrambnega« zidu na zunanji meji Evropske unije, ki naj zadrži begunce pred vrati odrešitve, je na simbolni ravni precej jasno znamenje delovanja sodobne politike. Tako kot nekateri z zidom, najočitneje materializiranim odporom, nasprotujejo beguncem, drugi svoj odpor skrijejo za »varnostnim izzivom« in »pogajanjem o kvotah«. V primeru prodaje državnih podjetij nekateri gradijo zid in generalno nasprotujejo vsaki prodaji, drugi za leporečenjem skrijejo svoj strah pred spremembo. Govorijo o »dopolnilih k strategiji prodaje državnih podjetij«, a v bistvu mislijo na legalistični obvod za podjetja s seznama za prodajo, ki jih v bistvu ne želijo prodati. Učinek pa je enak: državna srebrnina postaja železnina, kupci pa izhlapijo hitreje kot luža po poletni nevihti. S tako zanič trgovcem, kot je slovenska država oziroma njeni upravniki, bi propadla še prodajalna napitkov sredi puščave in kot kaže, nam dolgoročno ni pomoči.

Ali če parafraziram Douglasa Adamsa iz Štoparskega vodnika: če je nekdo izvoljiv za neko funkcijo, je to zadnji dokaz, da te funkcije ne bi smel opravljati.