Deložacije: Dobrodošli v sistemu, ki človeka na tleh brcne

Družine na ulicah

Pravica do bivališča je temeljni in nujni pogoj dostojnega življenja in uresničevanja vseh drugih potreb ljudi, opozori tudi prof. dr. Bojan Dekleva, profesor na Pedagoški fakulteti in dolgoletni sodelavec Kraljev ulice. Spominja se časov, ko so bila stanovanja družbena last in je bil politični cilj, vsakomur zagotoviti dostojno bivališče, jasen. »V zadnjih desetletjih se je ljudem, ki so bili že prej na robu revščine, krušil kamenček za kamenčkom iz njihovih socialnih mrež. Zato je danes revščina mnogo bolj brutalna. V tem pogledu smo nazadovali v čas pred prvo svetovno vojno in po njej,« razlaga. To jim je potrdila tudi zgodovinska analiza časopisnih člankov o brezdomstvu. V zadnjih dveh letih se pri svojem delu prvič srečuje z brezdomnimi družinami z otroki. »Zanje nimamo niti prostorov za dnevno bivanje, ki bi jih starši z otroki potrebovali. Vsak mesec pa jih je več. Prišli smo do točke preloma, ko je ljudem po letih krize zmanjkalo rezerv in so izčrpali svoje podporne socialne mreže,« opozarja profesor socialne pedagogike. Življenje, pravi, se praviloma nikoli ne sesuje povsem, ampak vedno najde pot. »Če imaš denar, kupiš hrano, če ga nimaš, najdeš kaj v smetnjaku. A vprašanje je, ali hočemo tako življenje živeti in ali hočemo živeti v družbi, v kateri morajo nekateri tako živeti. Jaz nočem. Taka družba je neznosna za vse,« družbenost vprašanja deložacij in njihovih posledic opisuje Bojan Dekleva.

Na banki NLB in NKBM, ki sta v javni lasti, na republiški stanovanjski sklad in na stanovanjske sklade mestnih občin smo v začetku leta poslali vprašanja o številu deložacij v zadnjih letih. Iz bank so sporočili, da gre za poslovne skrivnosti. V republiškem stanovanjskem skladu so lani izvedli 24 deložacij; v Kopru, Murski Soboti in Novi Gorici je bila po ena deložacija iz neprofitnih stanovanj, v Velenju so se iz treh izselili najemniki sami, v Kranju so imeli 3 deložacije, v Ljubljani 16, v Mariboru pa 25. V večini občin je bilo največ deložacij iz javnih stanovanj v prvih letih krize, a mnogi ob tem svarijo, da bo letošnje leto prineslo porast deložacij. Država je namreč spremenila zakon o izvršbi in zavarovanju, ki javne institucije sedaj sili, da neplačnike čim prej, najkasneje v letu dni, deložirajo. Direktorica Medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor mag. Tanja Vindiš Furman razloži, da so do sedaj redno izvajali odloge in se dogovarjali o obročnem odplačevanju dolgov. Tako so postopki tekli več let, zadolženega najemnika pa so pustili v stanovanju, dokler je plačeval redne obveznosti in zmanjševal dolg. »Z novim zakonom to ni več mogoče. Sodišča so dolžna postopke zaključiti v enem letu in prvi rezultat je seznam 21 ljudi, ki jim bo v kratkem grozila deložacija ter o katerih smo obvestili tudi mariborski CSD. Zaradi nove zakonodaje bo takih seznamov še več,« ponavlja opozorilo, za katero do sedaj na pristojnih ministrstvih ni bilo posluha.

Obliž na odprti družbeni zlom

Shizofrenost ukrepov vlade je še večja. Isti zakon ukinja zaščito pred izvršbami na znesek minimalne plače. Te lahko sedaj ostane dolžniku le še 70 odstotkov ali le polovica, približno 300 evrov, če so dolgovi iz naslova preživnine. MDDSZEM obljublja, da bodo do konca meseca predstavili podrobnejši niz ukrepov paketa za pomoč socialno najšibkejšim. A tudi pri tem nekateri ukrepi predstavljajo prakse, ki že obstajajo, drugi pa poskušajo vrniti drobtinice, kjer se je rezalo na debelo. Aprila se je tako znižala višina subvencij, ki jih lahko prejmejo socialno ogroženi, če bivajo v tržnih stanovanjih. Med predvidenimi ukrepi pa naj bi bilo tudi napotilo občinam, naj tržna stanovanja prekvalificirajo v neprofitna in ljudem pomagajo z občinskimi izrednimi denarnimi pomočmi. Na občine, ki se jim po eni strani krčijo sredstva, ki jih dobijo od države, se prelaga vse več obveznosti. Iz Skupnosti občin Slovenije so sporočili, da občine pripravljajo pravne podlage za uresničitev predloga o odpisu zapadlih dolgov socialno najšibkejšim do občinskih gospodarskih javnih služb. Izredne denarne pomoči občine izplačujejo že sedaj, njihov glavni izplačnik na ravni države pa so centri za socialno delo. A ti lahko izplačajo le dve izredni denarni pomoči na leto, ki za posameznika zneseta manj kot 540 evrov. To pa ne spremeni položaja osebe, ki se je znašla v dolgovih zaradi nezmožnosti plačevanja osnovnih bivanjskih stroškov.

Starša, ki živita z najstniškima otrokoma v neprofitnem stanovanju v Ljubljani, sedita v pisarni Prelomov, inštituta za družinsko terapijo, svetovanje in izobraževanje. Obljubljene vladne ukrepe sprejemata kot dobrodošle, a zanje bi rešile položaj le delno in le za nazaj. »Že sedaj se nam zastavlja vprašanje, kako bomo zmogli naprej, če se višina obratovalnih stroškov stanovanja ne zniža.« Z javnim razkritjem nenavadno visokih stroškov elektrike je prebivalcem bloka pred leti uspelo stroške zmanjšati za približno petkrat. Ko so bili pred leti pred deložacijo iz neprofitnega stanovanja, se jim je uspelo dogovoriti za obročno odplačevanje dolgov šele, ko jim je z brezplačnim zastopanjem priskočila na pomoč ljubljanska odvetnica. A invalidska pokojnina mame in brezposelnost očeta pomenita skrbi. »Ko kličem naokoli za delo, me vprašajo, koliko sem star. Zadnjič, ko sem povedal, mi je gospa rekla, naj kar počivam še naprej, saj da sem dovolj delal,« napol v obupu, napol ogorčeno pove gospod v začetku petdesetih. Žena prizna, da trenutno z dogovorjenim plačilom najemnine zamujajo za 61 evrov. »A to bomo pokrili do sredine meseca, ostalo konec meseca... Upam, da me zaradi te zamude ne bodo preganjali. Hčerka je imela valeto in enostavno...« ji zmanjka besed.

Specialistka družinske terapije in strokovna vodja programov Prelomov dr. Alenka Hebar Lavrič se z vprašanji deložacij srečuje že zadnjih pet let. Letos, pravi, skoraj vsak drugi, ki se nanje obrne, pride do njih z napovedano deložacijo ali deložacijo v teku. »Deložacije so tihe, saj se mnogi izselijo iz stanovanj sami in poiščejo rešitve, ki jih tisti trenutek nekako zmorejo. A posledice, če se ne bo nič sistemsko uredilo, bodo v naslednjih letih ustvarile velik družbeni problem.« Največ deložacij, s katerimi se srečajo, je iz najemniških, navadno neprofitnih stanovanj, imeli pa so tudi primere izvršb zasebnih upnikov na lastninske nepremičnine. Opozori, da so največji problem tekoči, osnovni stroški, ki so del preživetja vseh. »Deložacije niso nekaj, česar se do sedaj ne bi reševalo. Tudi mi smo stalno v kontaktu in iščemo rešitve s centri za socialno delo in stanovanjskimi skladi. Rešitve, ki jih je predlagala vlada, so vse kratkoročne. Gre le za prestavljanje enih javnih transferjev v druge javne službe prek zadolženih posameznikov. To ni rešitev. Nadzora nad obratovalnimi stroški ni in tega najemniki niti ne morejo izvajati,« opisuje primere ljudi, ki so se po razlago visokih položnic ogrevanja obračali tudi na parlamentarno komisijo za peticije in človekove pravice. »Potrebujemo celostne programe: znižanje stanovanjskih stroškov za socialno najšibkejše prebivalce. Ljudje se iz meseca v mesec borijo za osnovne stvari. Podjetja od vodovoda, elektra do upravljalcev pa kujejo dobičke. Ni potrebe, da država rešuje kapitaliste,« spomni še na absurd, da se bankam dopušča, da na podlagi internih pravilnikov posežejo v prejemke, ki so zakonsko izvzeti iz izvršb.

Največji upravljalec stanovanjskih objektov v prestolnici, podjetje SPL, je denimo leta 2013 glede na leto prej svoj več kot milijonski dobiček še povečal. Neporavnani dolgovi do stanovanjskih skladov, ki ostanejo ljudem tudi po deložaciji, pa pomenijo, da ne morejo več kandidirati za njihova neprofitna stanovanja. Ti subsidiarno odgovarjajo za dolgove najemnikov, ki nastanejo zaradi neporavnanih obratovalnih stroškov. Tu pa leži tudi čisto konkretni interes po njihovem dobrem sodelovanju s centri za socialno delo, saj dodelitev izrednih denarnih pomoči omogoči najemnikom poplačilo vsaj dela dolga, ki ga imajo do stanovanjskih skladov.

Zadnje rešilne mreže

V mariborskem medobčinskem stanovanjskem skladu pravijo, da jim v povprečju deložiranec pusti 6000 evrov dolga. Tudi v ljubljanskem JSS direktor Sašo Rink opozori, da je znesek plačil zaradi njihove subsidiarne odgovornosti za dolgove njihovih najemnikov s 110.000 evrov leta 2013 zrasel na lanskih 310.000 evrov. Izjemno pa so zadovoljni s sodelovanji, ki so jih razvili in formalizirali tako z ljubljanskimi centri za socialno delo o zgodnjem obveščanju glede stiske in neplačevanja najemnikov kot z društvom Kralji ulice. Tako kot v Mariboru dobijo na razpise za neprofitna stanovanja v povprečju desetkrat več prošenj, kot imajo stanovanj. Neobstoj nacionalnega stanovanjskega programa ne pomaga. »V Ljubljani se zavedamo, da je za naše delo ključna podpora občine,« razloži, zakaj lahko končujejo gradnjo novih sosesk, kjer bodo neprofitna stanovanja. »V odsotnosti sistemskega, nacionalnega financiranja in jasne aplikativne razvojne strategije je zelo težko skrbeti za dostojno reševanje stanovanjske problematike državljanov in naših občanov. Žal se država ne zaveda pomena stanovanjske politike ter tega, kako pomembna je možnost trajnega in varnega najema za splošno zdravje družbe. Da o multiplikativnih učinkih stanovanjske gradnje neprofitnih stanovanj niti ne govorim.« Direktor ljubljanskega JSS zagotavlja, da odpis dolga, ki je lahko del osebnega stečaja, pomeni tudi, da lahko nato posamezniki spet zaprosijo za njihova stanovanja. »Če kaj, se zavedamo, da smo zadnja varnostna mreža pred odkritim brezdomstvom. Naše poslanstvo je, da obdržimo in zagotovimo streho nad glavo tistim, ki to potrebujejo,« zagotavlja Sašo Rink. A svoje pogajalske pozicije zaradi obsežnega stanovanjskega fonda nasproti dobaviteljem električne energije in drugih storitev do sedaj še niso poskusili uporabiti, da bi se dogovorili za nižje cene do določenega cenzusa za najšibkejše najemnike. Tudi v Mariboru te svoje pogajalske moči ne uporabljajo – so pa se z dobaviteljem elektrike dogovorili, da elektriko odklopi že po dveh neplačanih obrokih, še preden pride do subsidiarnega poplačila s strani sklada. S tem so želeli tudi omejiti lastno izpostavljenost zapadlim dolgovom najemnikov.

V CSD Maribor, ki je največji v državi, pravijo, da odkritega brezdomstva v mestu ni. Direktorica Marjana Bravc opisuje, da vedno prejmejo obvestilo sodnih izvršiteljev o vloženi deložaciji. Lani so jih prejeli 317, v prvih petih mesecih letos pa 125. A opozorijo, da te visoke številke nujno ne pomenijo izvršenih deložacij, saj jim v delu primerov uspe najti druge rešitve. Vse povabijo na CSD. »Družine se na naše vabilo vselej odzovejo, posamezniki, ki so pred deložacijo, pa kakor kdo,« pojasni Milka Merc, vodja enote za pomoč posamezniku in družini. »Sodelujemo in skupaj iščemo rešitve, a včasih so dolgovi previsoki, da bi lahko stvari rešili z izrednimi denarnimi pomočmi. Pomagamo, da ljudje uporabijo svoje socialne mreže, se morda vrnejo k staršem ali najdejo drugo rešitev. A dolg ostane.« Deložirani posamezniki ali družine brez dolga do stanovanjskega sklada lahko ob naslednjem razpisu kandidirajo za začasne bivalne enote, ki jih podelijo najbolj ogroženim najprej za pol leta in nato podaljšujejo najem za leto dni, razloži Jadranka Tkalec, vodja oddelka za denarne socialne pomoči. Opozori, da se v nekaterih družinah revščina prenaša že iz generacije v generacijo.

S tremi največjimi upniki pri deložacijah, medobčinskim, republiškim in pokojninskim stanovanjskim skladom, so se v CSD Maribor že dogovorili o obveščanju o najemnikih, ki se znajdejo v stiski in ne morejo plačati najemnine, še preden pride do sodne odločbe o deložaciji. A četrti veliki upnik so različne fizične osebe in podjetja, nad katerimi nimamo pregleda, opozori Marjana Bravc. »Le maja smo izplačali 551 izrednih denarnih pomoči. Del jih je bil namenjen tudi dolgovom zaradi stanovanjske stiske. In stiska ljudi v Mariboru je huda. Če ljudje niso sposobni kriti stroškov bivanja, ker nimajo služb in rednih prihodkov, je naše delo le gašenje požara, ki še naprej tli. Ne moremo ponuditi resničnih rešitev. Potrebujemo delovna mesta, možnost, da se ljudje postavijo na lastne noge. Nekateri mladi odraščajo v obupni brezperspektivnosti, v stalnem strahu, ali bo družina preživela mesec, obdržala streho nad glavo.«

Tudi Urad varuhinje človekovih pravic se srečuje z vse več deložacijami. Opozarjajo, da je država stanovanjsko problematiko, kljub urgentnosti, popolnoma prezrla. Anketa med občinami leta 2013 jim je potrdila, da je fond neprofitnih stanovanj, ker nimamo nacionalne stanovanjske politike, izrazito premajhen. Na uradu dodajajo, da razmišljajo tudi o pripravi zahteve za oceno ustavnosti zakona o ukrepih za uravnoteženje javnih financ občin, ki je znižal subvencije najemnikom tržnih stanovanj.

Evropska federacija za javna, zadružna in socialna stanovanja v svojem poročilu The State of Housing 2015 opozarja na trende v EU: potrebnih neprofitnih stanovanj primanjkuje in se ne gradijo, rasteta brezdomstvo in zadolženost gospodinjstev glede na razpoložljiv dohodek, države se umikajo iz sektorja socialnega stanovanjskega fonda in prepuščajo odgovornost privatnim iniciativam. Višji delež lastniških stanovanj kot v Sloveniji, kjer je 77-odstotni, imajo v Španiji, Romuniji, Litvi, Estoniji, Bolgariji, na Hrvaškem, Madžarskem in Slovaškem. Dobre prakse, ki jih pri nas še nimamo, pa so dodatna obdavčitev praznih stanovanj na Irskem in Malti ter zakoni na Irskem, Portugalskem in v Grčiji, ki preprečujejo bankam izvršbo na stanovanjih, ki so za ljudi primarni dom.

Dati ali izboriti moč

Ko je maja občinski svet Maribora obravnaval poročilo medobčinskega stanovanjskega sklada, je svetnika Josipa Rotarja presenetilo, da o deložacijah ni nameraval nihče razpravljati. Prepričan je, da bi mesto moralo sprejeti moratorij in se dogovoriti tako z bankami kot z zasebnimi in javnimi nepremičninskimi lastniki o ustavitvi deložacij. »Gre za tako razširjen sistemski problem, da vpliva na več vidikov življenja mesta,« opozori predsednik Mariborske kolesarske mreže. »Tu je socialni vidik, saj ljudje izgubijo streho nad glavo. Nastaja odprto polje za nepremičninske špekulacije, hkrati pa je v mestu ogromno praznih stanovanj, s katerimi bi lahko s sistemsko rešitvijo pomagali ljudem v stiski. Če se nič ne ukrene, ustvarjamo na dolgi rok tudi varnostni problem: vse več ljudi, odrinjenih iz sistema in bolj izpostavljenih nasilju, različnim odvisnostim.« Zavrača, da se deložirani ljudje obravnavajo kot socialni problem. »Potrebujemo organizirane akcije in razprave, kako do sistemskih sprememb tudi onkraj sedanjih zakonskih okvirov. S humanitarnimi akcijami tega ne bomo rešili. Individualni humanitarizem dela na dolgi rok iz nas nefunkcionalne državljane, saj se ne spopadamo z nelogičnostmi sistema, ki ne deluje za ljudi,« pravi Josip Rotar.

Tudi dr. Bojan Dekleva je kritičen do družbenih posledic humanitarnih akcij, četudi morda prinesejo trenutna olajšanja. »Vsaka akcija zbiranja denarja le dodatno zamegli dejstvo, da imamo opraviti s strukturnimi problemi. Zdi se, kot da bi bili mediji skupaj s temi organizacijami angažirani, da operejo državo krivde in odgovornosti ter zmanjšajo zavedanje ljudi, da je mogoče stvari sistemsko rešiti.« Ko govori o opolnomočenju, je previden. »V prvem koraku je to, da se je nekdo s sočlovekom, ki se je znašel v stiski, pripravljen pogovarjati, da si želi stika in se mu ta človek zdi vreden časa in pozornosti. Šele ko dobijo ljudje občutek, da so vredni, da jih nekdo posluša, pride spoznanje, da imajo in lahko zahtevajo svoje pravice. Marsikje nočejo danes ljudi niti več poslušati, četudi gre za institucije, ki naj bi obstajale zato, da ljudem pomagajo in rešujejo socialne probleme. Tudi če veš veliko o svojih pravicah, a prideš nekam, kjer o njih nočejo slišati, ti tvoje vedenje dosti ne pomaga. Zato so predvsem javni uradniki tisti, ki bi se morali ozavestiti, da imajo ljudje pravice ter da sta njihova naloga in namen njihovega dela to, da ljudem te pravice pomagajo uveljaviti.«

Z (ne)uresničeno pravico do varnega bivališča pa se vse začne. In konča.