Ona je pesnica, samozaposlena v kulturi, on je slikar, ki honorarno (a redno) poučuje. Ker torej nobeden od njiju nima redne plače (čeprav bi finančni pregled za več let nazaj pokazal povsem zadostno raven prihodkov), je po mnenju bank njuna kreditna sposobnost premajhna. Pripravljeni so se še pogajati, a le pod pogojem, da poleg zavarovanja kredita s hipoteko na nepremičnini (glede tega sploh ni debate) pridobita še dva poroka, ki bosta s svojim premoženjem jamčila, da bo kredit odplačan.
Prav na isti dan so se v oddaji na eni od slovenskih komercialnih televizij posvetili vprašanju »bančne luknje«. Predvsem temu, kako so se podeljevali krediti v gospodarstvu. Zakriti »insajderji« so razkrivali, kako so se desetinvečmilijonski krediti dajali podjetjem kar po telefonu in celo mimo kreditnih odborov. Četudi mogoče ni vse čisto res in so bile izjave podane na senzacionalističen način zaradi večje gledanosti, je bilo že prej znano, da je bilo mnogo kreditov zelo slabo zavarovanih (SCT je 187 milijonov evrov kredita zavaroval z 39 milijoni evrov premoženja, Zvon Ena Holding je dolg 115 milijonov evrov zavaroval z vsoto 35 milijonov evrov, Primorje svojih 100 milijonov evrov dolgov z 52 milijoni evrov itd.)
Če bi bankirji vsaj približno tako strogo obravnavali večja podjetja, kot obravnavajo mlade družine, bi bilo slabih kreditov danes verjetno le za vzorec. Čeprav naj bi Banka Slovenije delovala tudi kot »nadzorni organ slovenskega bančnega sistema«, se odgovornosti otepajo in s prstom kažejo na uprave posamičnih bank, odgovorne službe, lastnike oziroma nadzorne svete. A ne gre obupovati, vse kaže, da imajo rešitev!
Naj razložim. V prostorih, kjer je banka, je bila pet desetletij locirana Mala galerija. To je bila galerija z enim najkvalitetnejših programov v Sloveniji, tam so se predstavljali vrhunski domači in tuji umetniki (Gabrijel Stupica, Willem de Kooning, Richard Deacon, Metka Krašovec, Irwin, Ištvan Huzjan…).
Mimogrede, le asociacija. Ena najljubših anekdot, ki jih poznam iz zgodovine Male galerije, je bila razstava Gabrijela Stupice. Takrat je že veljal za velikega mojstra, »maga« slovenskega slikarstva. Ob tisti priložnosti pa je razstavil serijo del, kjer je s filigransko natančnostjo slikal časopisne odrezke, račune in tehnične načrte. Sam slikar je pred otvoritvijo menda nervozno hodil gor in dol po ulici, nekateri obiskovalci pa so bili po ogledu povsem razburjeni in so komentirali razstavo v smislu: »Se mu je popolnoma zmešalo?!« Vedno znova me preseneča, kako lahko takšna visokomodernistična gesta, ko se torej slikar odloči svoj vrhunski slikarski métier uporabiti za slikanje banalnih tiskovin, povzroči takšen odziv. Dandanes se v galerijah marsikje dogajajo seksualno eksplicitni performansi, samopoškodovanje umetnikov ali podobe nasilja (z naštetimi praksami seveda ni nič narobe, če so uporabljene smiselno), vendar le še redkokdaj povzročijo večji »šok«. A to je vprašanje za kakšno širšo analizo, vrnimo se k rešitvi bančne luknje.
Torej, pred nekaj leti je padla odgovorna odločitev, očitno utemeljena na dolgoročni viziji. In sicer, da se prostor Male galerije, ki je do takrat služila kot »dislocirana enota« Moderne galerije, umeščena v pritličje Banke Slovenije, odda najboljšemu ponudniku. Nisem seznanjen s številom prispelih ponudb, a zmagalo je podjetje, ki prodaja poslovna in poročna darila, nakit, keramiko, različne podobe, med drugim pa tudi uokvirjajo slike. Na glavni ulici glavnega mesta države je tako zamenjalo galerijo, ki je s svojo »petdesetletno tradicijo postala nepogrešljivo prizorišče sodobnih vizualnih praks, na katerem je razstavljala cela plejada najpomembnejših domačih in tujih umetnikov«.
Med strokovnjaki se pojavljajo različne ocene vsote slabih kreditov, najbolj »optimistične« pa se gibljejo okoli številke 4,7 milijarde. Vzemimo »čez palec« številko 1000 evrov za mesečno najemnino lokala na elitni lokaciji (natančne višine sam ne poznam, verjetno pa ocena ni zelo daleč). Torej, pozor, sicer smo res izgubili eminentno razstavišče z mednarodnim ugledom, a če bodo denar počasi nalagali na kup in prostor v prihodnje ne bo potreboval večje prenove, lahko iz tega vira v tristo devetdeset tisoč letih zapolnijo bančno luknjo!
