Seveda pa pozoren obiskovalec tudi kaj kmalu opazi, da ima trenutna Turčija vsaj dva obraza. Po eni strani je moderna, sekularna, učinkovita, podjetna, zelo zahodnjaško-evropsko usmerjena, po drugi pa izjemno tradicionalistična, zapeta in včasih že kar malce, vsaj v zadnjem času, nazadnjaška družba. A pravo vprašanje je, od kod sploh izvira ta turški gospodarski čudež. Na nedavni pravno-ekonomski konferenci na elitni zasebni Univerzi Bilkent v Ankari so se institucionalne reforme in karizmatična osebnost Kemala Atatürka, očeta moderne, sekularne Turčije, izkristalizirale kot tisti temeljni kamni, ki so pravzaprav omogočili sedanji gospodarski razcvet.

Karizmatični, vizionarski Atatürk je namreč v trenutku svoje izvolitve za prvega predsednika Turčije ob sesutju strohnelega otomanskega imperija izpeljal pravo enciklopedično institucionalno-ekonomsko šokterapijo s totalno modernizacijo svoje države. Čez noč je namreč preselil glavno mesto iz Carigrada v Ankaro, vzpostavil parlamentarno demokracijo s svobodnimi volitvami in tako tudi na simbolni ravni presekal z vsemi ostalinami propadlega imperija. Odpravil je šeriatsko pravo in islamska sodišča ter po švicarsko-italijanskem vzoru vpeljal civilno in kazensko pravo ter vzpostavil delujoč pravni sistem. Vpeljal je strogo ustavno ločitev države in Cerkve, čez noč je prepovedal uporabo arabske abecede in namesto tega vpeljal latinsko pisavo, uvedel uporabo družinskih imen in priimkov, predpisal je nošenje pokrival zahodnega tipa, ženskam prepovedal zakrivanje obraza s feredžo, odpravil kalifat ter čas, koledar in merske enote prilagodil mednarodnim standardom. Leta 1932 je razglasil tudi popolno enakopravnost žensk, uzakonil njihovo pasivno in aktivno volilno pravico in s tem aktiviral izjemen, do tedaj zapostavljen, neuporabljen ustvarjalni gospodarski potencial svoje nacije.

Še več, v skladu z nasveti svojega ameriškega svetovalca Deweyja je po ameriškem vzorcu popolnoma prenovil in na novo vzpostavil celoten šolski in visokošolski sistem. Analitično gledano pa je pravzaprav šlo za vzpostavitev ekonomskih institucij, ki so izgrajevale človeški kapital, premagovale notorični problem asimetričnih informacij, zniževale transakcijske stroške delovanja sistema ekonomskih izmenjav in s tem pospeševale alokacijsko učinkovitost ter na koncu povečevale blaginjo vse nacije. Atatürkove in tudi vse kasnejše institucionalne reforme, sekularnost, pravna država, tržna ekonomija, vrhunsko šolstvo v kombinaciji z obsežno privatizacijo, ki jo je Turčija izvedla v letih 1985–2014 (Turčija ima danes recimo samo še 27 gospodarskih družb v državni lasti), so tako tisti temeljni kamni današnjega gospodarskega razcveta. Seveda so vse te reforme naletele na ostra in dolgotrajna nasprotovanja najrazličnejših interesnih skupin, a turška spoznanja o nujnosti in uspešnosti dolgoročnih institucionalnih reform ter privatizaciji so še kako relevantna tudi za današnji čas.

V okviru te konference v Ankari pa me je čakalo še eno veliko presenečenje. Osupljiva razprava o fiskalnem parazitstvu večinske islamske religije in njihovih verskih središč. Častitljivi, več kot osemdesetletni profesor Sener je namreč pred nabito polno dvorano v povsem demokratični, akademski razpravi razvil tezo, da gre pri trenutnem turškem financiranju večinske islamske veroizpovedi za pravo fiskalno zajedalstvo večinske verske institucije. Profesor se je namreč vprašal, ali je zagotavljanje islamskega bogoslužja javna dobrina, ki naj bi jo kot tako potem financirala turška država. Ekonomsko gledano so javne dobrine namreč tiste, pri katerih ni rivalstva v potrošnji, pri katerih bi bilo izključevanje različnih državljanov od uporabe teh dobrin skoraj nemogoče in ki so si med seboj nekonkurenčne in neizključujoče.

V briljantnem nagovoru je poudaril dejstvo, da zagotavljanje bogoslužja ne ustreza merilom javne dobrine in da zato potem tudi ne bi smelo biti upravičeno do tega, da ga financira turška država. Pri tem se je vprašal, zakaj recimo »prostovoljni prispevki« vernikov v mošejah niso obdavčeni, medtem ko mora on plačati davke na vsako transakcijo, in zakaj država plačuje vse stroške delovanja večinske islamske veroizpovedi, medtem ko se druge religije v Turčiji financirajo samo iz prispevkov svojih vernikov in ne obremenjujejo državnega proračuna. Za zgled je dal francosko in nemško ureditev, v katerih določeno veroizpoved financirajo izključno njeni verniki, država pa za njihovo delovanje iz svojega proračuna ne prispeva skoraj nič. Ob poslušanju njegovega osupljivega nagovora me je nenadoma spreletelo: ali bi bila takšna argumentirana, mirna razprava pri nas sploh mogoča in ali ne bi govornika nemudoma raztrgali in pribili na križ?