Napoleonov poraz v bitki pri Waterlooju, ki so se ga na včerajšnji slovesnosti ob 200. obletnici bitke spomnili predvsem Belgijci in Britanci, pomeni njegov dokončni padec in zmago konservativne Evrope. Hkrati je tudi začetek daljšega obdobja miru po 22 letih vojn med revolucionarno Francijo, katere dedič je bil Napoleon (1769–1821), in drugimi evropskimi silami.
Napoleonova vrnitev
Prvega marca 1815 je Napoleon zbežal z Elbe (kamor so ga izgnale evropske sile spomladi 1814 po seriji njegovih porazov, ki se je začela s katastrofalnim pohodom na Rusijo leta 1812), se izkrcal na Azurni obali in se tako vrnil v Francijo. Marsikje na poti v Pariz so se mu francoske čete, ki bi ga morale ujeti, pridružile z navdušenimi vzkliki: »Živel cesar!« Dne 19. marca je kralj Ludvik XVIII., ki so ga na prestol posadile evropske sile, zbežal iz Pariza, 20. marca je vanj zmagoslavno vkorakal Napoleon.
Diplomati evropskih sil, ki so na dunajskem kongresu razpravljali o novi ureditvi Evrope, so se nato dogovorili o novi koaliciji proti Napoleonu. Šest vojsk s skupno milijon vojaki naj bi 1. julija prečkalo francoske meje. Napoleon, ki je zbral samo 250.000 vojakov, se je odločil, da bo sovražne vojske prehitel in jih poskušal premagati drugo za drugo, najprej najbližjo Parizu. To sta bili britansko-nizozemska in pruska vojska na območju današnje Belgije, sledil bi napad na avstrijsko in rusko vojsko, ki sta Francijo ogrožali na vzhodu. Pravzaprav je Napoleon upal, da se bo že ob njegovi prvi zmagi sesula koalicija, v kateri so obstajali različni interesi.
S svojimi najboljšimi 120.000 vojaki je 15. junija nepričakovano hitro prečkal belgijsko mejo ter se postavil med britansko-nizozemsko in prusko vojsko. Vsaka od njiju je štela okoli 90.000 mož, tako da sta bili skupaj močnejši od Napoleonove vojske. Najprej je torej moral napasti in uničiti eno, nato pa še drugo vojsko. Medtem ko so bili Britanci in Nizozemci na francoskem levem krilu še precej oddaljeni, je Napoleon 16. junija na desnem krilu v bitki pri Lignyju porazil Pruse, ki so zbežali na sever. Toda šele 17. junija zjutraj je generalu Emmanuelu de Grouchyju ukazal, naj jim s 33.000 možmi (ki jih tako ni bilo v bitki za Waterloo) sledi in jih uniči, a Prusi so bili tedaj že daleč.
Francija izgubi cesarja in upanje
Britansko-nizozemska vojska se je medtem pod vodstvom vojvode Wellingtona, ki se je nameraval čim dlje braniti, da bi v boj lahko posegla pruska vojska, utrdila na majhni vzpetini pri kraju Waterloo južno od Bruslja. Napoleon, prepričan o zmagi nad neizkušenimi mladimi rekruti iz nižjih slojev angleške družbe, je 18. junija zjutraj zaradi deževne noči prestavil začetek bitke na poldne. Napad je začel s slepilnim manevrom na levem krilu, nato ob 13. uri na desnem izvedel frontalni napad pehote, ki ga je v protinapadu odbila angleška konjenica. Okoli 16. ure je šla v napad še francoska konjenica in močno načela britansko-nizozemsko obrambo. Napoleonu se je že nasmihala zmaga, ko so okoli 17. ure francoski bok začeli resno ogrožati Prusi, proti katerim je moral poslati veliko vojakov. Zvečer je uporabil še svoj zadnji adut: v boj proti britansko-nizozemski vojski je poslal svojo gardo, ki naj bi tudi dvignila moralo izčrpanim francoski četam. Vendar so britanski vojaki ne le zaustavili napad garde, ampak celo prešli v protinapad in jo prisilili k umiku. To pa je bil za vse druge francoske enote znak za preplah, toliko bolj, ker so hkrati na desnem boku napadli Prusi. Napoleonova vojska je tako ob begu pustila na bojišču 33.000 mrtvih in ranjenih, več sto topov in tudi cesarjevo kočijo.
Julija se je na prestol vrnil Ludvik XVIII., Napoleona pa so Britanci avgusta deportirali na samoten otok Sveta Helena, ki leži sredi južnega Atlantika, daleč stran od Francije. Njegova legenda pa je ostala. V letih 1797–1810 je pač dosegel celo vrsto bleščečih zmag in s svojimi osvojitvami po Evropi, tudi v naših Ilirskih provincah (1809–1813), širil ideje francoske revolucije, na primer o danes povsem samoumevni enakosti vseh ljudi pred zakonom.
Francija pa 18. junija 1815 ni izgubila le cesarja, ampak tudi upanje, da bo vladala svetu. Zaradi tega bolečega spomina se, kot pojasnjuje pariški dnevnik Le Monde, francoski predsednik François Hollande ni udeležil včerajšnjih slovesnosti ob 200-letnici te pomembne bitke.
