To je bila pravzaprav učna ura, ta včerajšnja premierna projekcija 50-minutnega dokumentarnega filma Do vrha in nazaj po scenariju in v režiji Jana Zakonjška in produkciji Arsmedie (Boštjan Ikovic). »Učna ura« ne toliko zato, ker imajo v filmu glavno besedo profesorji, Neven Borak, Borut Bratina, Jože Mencinger in Maks Tajnikar, kakor pa zato, ker smo vzeli lekcijo iz slovenskega kazino kapitalizma. »Bine Kordež je bil eden izmed tistih, ki so stopili v igralnico,« pove Jože Mencinger. Glavna tema filma so namreč menedžerski prevzemi podjetij, individualni protagonist pa je Bine Kordež, nekdanji predsednik uprave Merkurja, nekdanji menedžer leta in član sveta Banke Slovenije, v času snemanja še zapornik na Dobu.
Večina filma je posneta v interierjih, ki pa niti niso videti tako različni, kot so v resnici: Bine Kordež je prikazan v zaporniških prostorih, toda ne v kakšni celici z rešetkami, marveč pri mizi v prazni jedilnici ali v prav tako prazni učilnici, kjer riše na tablo, drugi nastopajoči pa sedijo pri svojih delovnih mizah ali v domačih foteljih, toda tisto, kar še najbolj zabrisuje razlike med temi interierji, je dejstvo, da vsi nastopajo v vlogi govorcev, naj bodo še tako različni. Ta film namreč bolj poslušamo kot gledamo. A vseeno lahko opazimo tudi nekaj eksterierjev, ki so vsi v naravi, vendar treh vrst. Eni so krajinski posnetki, neke vrste gozdna tihožitja, ki delujejo kot premori med govorniško polifonijo ali oddihi od seciranja podjetniške drame; drugi prav tako kažejo drevesa, toda v žledu, tako da delujejo kot neke vrste »naravna« metafora določenega momenta kazino kapitalizma; v tretji vrsti eksterierjev pa vidimo Bineta Kordeža, ki kolesari po gozdnih in drugih poteh. Vloga teh tretjih eksterierjev naj za zdaj še ostane uganka.
Definitivno: kapitalizem je religija
Če bi se vprašal, kaj sem izvedel na tej filmski »učni uri«, bi rekel, da je bilo to odkritje, da je ne le po Walterju Benjaminu, ampak tudi po Binetu Kordežu kapitalizem pravzaprav religija. V kapitalizmu ne gre brez verovanjskega principa. Pri Binetu Kordežu se je glasil takole: »Če ne bi verjel, da bo ta projekt menedžerskega odkupa podjetja stoodstotno uspel, se ga ne bi lotil. In kako zares sem v to verjel, sem dokazal tudi tako, da sem pri najemu kredita zastavil vse svoje premoženje.« Pri tem pa seveda ne gre le za subjektivno verovanje ali verovanje kot psihološki fenomen, saj Bine Kordež ni bil edini menedžer, ki je tako verjel, marveč zato, ker so imela njihova verovanja institucionalno, še več, sistemsko podlago: ne le omogočal, prav spodbujal jih je ves pravno-finančno-politični sistem. Prav o tem govorijo zgoraj omenjeni profesorji: da so bili menedžerski odkupi pravno dovoljeni, da so jih omogočale banke, ki so po vstopu Slovenije v EU in po prevzemu evra nenadoma imele »preveč« denarja, in da jih je blagoslovila politika; Neven Borak omeni, da je en sam poslanec izrazil dvome in celo oblikoval amandma, ki bi v zakonsko ureditev »prevzemniške evforije« vgradil neko varovalko, a ga ni podprla niti njegova stranka. Z nastopom finančne krize leta 2008 je bilo »orgije« konec, le da so potem bolj kot sami menedžerji zanjo plačevala sama podjetja s svojim propadom. Tudi zato, ker so bili že sami prevzemi zasnovani tako, da naj bi se bančni krediti, s katerimi so jih menedžerji izvedli, odplačevali s predvidenimi dobički podjetja. In tudi ti so temeljili na verovanjskem principu v nenehno in nazaustavljivo rast. »Petnajst let se je Merkur vse bolj širil in rasel,« pove Kordež. »Potem pa...« Saj je zato Kordež tudi osvojil naslov menedžerja leta in bil v podjetju tako priljubljen. Potem pa je napovedal menedžerski odkup, pri katerem drugi zaposleni niso mogli sodelovati, čeprav bi še tako radi. In ni bil več tako priljubljen, povesta Marijana Kajzer in Tanja Cekič, nekdanji delavki Merkurja.
Kaj pa pravi sam film, je njegov junak kriv ali nedolžen? Nič od tega, čeprav je Bine Kordež v zaporniških prostorih kdaj videti kot »svetla točka«. Filmu gre namreč bolj za to, da bi razložil slovenski fenomen menedžerskih odkupov podjetij kot pa upravičeval nekega njegovega nosilca.
»Ali je res vaš namen, da prekolesarite vso Slovenijo?« je Jure Longyka po koncu projekcije vprašal Bineta Kordeža. »Res je, in lahko rečem, da sem 90 odstotkov Slovenije že prekolesaril.« To je morda rešitev uganke o pomenu tistih eksterierjev, kjer Kordež v filmu kolesari, če so ti eksterierji kakšna opozicija ali vsaj kontrast zaporniškim interierjem, v katerih se je končala zgodba nekega drugega velikega »podviga«.
