Maja Tanko Smolič: Angleški zdravniki paciente pošiljajo na jogo

Toda prav gibanje je nujno. Rehabilitacija se je v zadnjih letih precej spremenila. Nekoč so pacientom govorili, da je treba čim bolj mirovati, zdaj pa je že jasno, da je treba stimulirati mišice in živce. Seveda ne prehitro, ampak postopoma in pod nadzorom. Joga recimo uči tudi to, da opazuješ sebe in svoje telo. Če je nekaj mučno, če boli, potem bolje, da te vaje sploh ne delamo. Obstaja pa toliko asan (telesnih položajev v jogi, op. p.), da lahko vsako nadomestimo z drugo ali pa izberemo lažjo izvedbo.

Ko smo v času študija na kliniki opravljali prakso, so k nam, seznanjeni, da smo pripravniki, prihajali ljudje z ogromno fizičnimi težavami – od tega, da jih bolijo kolki, kolena do že prisotne osteoporoze in različnih vrst artritisa, prav tako so imeli psihične težave, ki se prej ali slej pokažejo na telesu. In za vsakega smo našli način, kako izboljšati njihovo stanje s terapijo z jogo.

Bistveno drugačen kot pri nas. Razlika je predvsem ta, da so na tem področju že zelo napredovali, saj je k njim prišla veliko prej kot k nam. V zahodnem svetu se je sicer joga najprej razširila v Ameriki, kjer je danes zelo priznana terapija in tudi zelo raziskana na velikih vzorcih ljudi, podobno pa je tudi na Otoku. Uradna britanska medicina je zelo dovzetna za terapijo z jogo. Predvsem zato, ker se joga ne ukvarja samo s simptomi, ampak se osredotoča tako na telo kot na um. Najenostavneje povedano, gre za kombinacijo psihoterapije in fizioterapije, za katero so ugotovili, da ugodno vpliva ne le na zdravje prebivalstva, ampak tudi na proračun.

Tako je. Zdravniki imajo pač že tako na voljo zelo malo časa za paciente, pogosto pa so pri postavljanju diagnoze omejeni. Vsi vemo, da kdaj naredijo vse preiskave, pošiljajo pacienta od enega do drugega specialista, pa še vedno ne najdejo vzroka za denimo migrene, hormonske težave, bolečine v želodcu in podobno. Ko se to zgodi, jim ne preostane drugega, kot da jim predlagajo komplementarne oziroma alternativne metode, in trenutno je terapija z jogo na prvem mestu.

Prav tako o alternativnih možnostih izobražujejo tudi bodoče zdravnike. Ti si morajo na fakultetah obvezno izbrati en modul komplementarne medicine, in tudi tu je terapija z jogo v absolutnem vrhu zanimanja.

Da, vedno sem imela težave s hrbtenico, celo skoliozo (deformacija hrbtenice, op. p.). Verjetno zaradi svoje višine sem imela težave tudi z držo, kljub temu da sem približno 20 let intenzivno trenirala plavanje. Pred dobrimi desetimi leti, ko sem iskala primerno vadbo zase, pa sem naletela na jogo, jo poskusila in zelo mi je bila všeč. Postopoma so se pokazali izjemni učinki, sploh glede energije, naučila sem se pravilnega dihanja – ki nas ga paradoksalno nihče na uči, čeprav to stalno počnemo –, zato sem še nadaljevala. Sčasoma sem postala učiteljica joge, nato pa sem se spontano odločila še za študij terapije z jogo.

Jogijski terapevti se strinjamo, da ima vsaka joga potencial, da je terapevtska, ni pa vsaka joga terapija. To je pomembno omeniti, ker ima lahko joga tudi kontraindikacije. Če gre nekdo, ki ima nizek krvni pritisk, na vročo jogo, ki se izvaja v ogrevanih prostorih na več kot 40 stopinjah Celzija, je to absolutno narobe. Prav tako lahko pride do fizičnih poškodb, če se ponavljajo eni in isti gibi, ljudje pa jih ne izvajajo pravilno. Pri vsaki vadbi joge je zato pomembno, da se popravlja, opozarja na napake. Nekdo, ki je v vrhunski formi, seveda ne more delati enakih vaj kot 70-letnik. Tudi na internetu so vsi modeli vedno izkušeni in raztegljivi, zato je začetniku ali nekomu z zdravstvenimi težavami zelo težko začeti na tak način.

Posebnost terapije z jogo pa je prav v tem, da je prilagojena posameznikovim zmožnostim in zdravstvenemu stanju. Ob prvem srečanju se pogovorimo o težavah, naredimo analizo gibanja, vzorcev hoje, sedenja, kako nekdo stoji. Pogosto se ugotovi neskladje, da je en bok višji od drugega, ena rama nižja kot druga, kar vpliva na položaj hrbtenice in na vse drugo. Zatem skupaj oblikujemo individualno vadbo – jaz predlagam asane, stranka pa poskusi. Pomembno je, da ji je všeč in da jo zna pravilno izvajati, saj je srečanj le nekaj. Večinoma dogovorjeni program izvaja vsak sam doma oziroma kjer koli je.

Najboljša je kombinacija, saj imata obe možnosti svoje prednosti. Pri skupinski vadbi so ljudje pogosto bolj motivirani, ustvari se neka posebna energija, ki je pri individualni vadbi ni. Zelo pomembno pa je, da vsak izbere skupino zase. Da je ta namenjena recimo začetnikom, starejšim, študentom ali pa športnikom, ki imajo podobne poškodbe. Ti, naj povem kot zanimivost, v tujini pogosto zraven treningov delajo jogo. Prijateljica iz Norveške mi je povedala, da ima pri njih nogometno moštvo celo jogijskega terapevta, in ta dela z njimi. Mislim, da se joga odlično dopolnjuje z vsemi športi, saj pri njej delajo vse mišice. Tudi tiste, ki jih sicer pri svojem športu ne uporabljajo prav veliko.