Oktobra 2010 je Donald Trump prešerne volje stopil v razstavni salon Rogaške na Manhattnu. S slovenskim podjetjem je ravno sklenil pogodbo o sodelovanju, k čemur je pripomogla tudi njegova slovenska soproga Melania Knauss Trump. Naključje je hotelo, da je teden dni prej napovedal, da se bo morda podal v predsedniško bitko in poskušal leta 2012 premagati njemu posebno neljubega Baracka Obamo. Ko je v salonu stopil pred novinarje, se je prvo vprašanje glasilo, ali bo v primeru zmage Ovalno pisarno opremil s kristalom Rogaške. Gromkemu smehu je sledilo drugo vprašanje: »Pa boste res kandidirali za predsednika?« Za odgovor še ni primeren čas, je odvrnil.
Odgovor je prišel šele sedem mesecev pozneje, ko je oznanil, da se je po »globokem tehtanju in premisleku« odločil, da ne gre v bitko za Belo hišo. To ni bilo nobeno presenečenje. S predsedniško kandidaturo se je na enak način spogledoval že več kot četrt stoletja – pred volitvami v letih 1988, 2000, 2004 in 2008 je vlekel nase medijsko pozornost in se na koncu vsakič odločil, da največje politične igre v ZDA ne bo igral. Zaradi tega se je v javnosti utrdilo mnenje, da o kandidaturah govori samo zato, da okoli sebe dviga prah. In zaradi tega je bilo presenečenje toliko večje, ko je v torek stopil na oder v svoji znameniti stolpnici na 5. aveniji na Manhattnu in oznanil: »Potrebujemo nekoga, ki bo to državo naredil spet veličastno, /…/ zato uradno kandidiram za predsednika Združenih držav Amerike.«
»Mehika nam pošilja posiljevalce«
Uradno tega sicer še ni storil. Kot so pojasnili v ameriški zvezni volilni komisiji, ima zdaj za prijavo petnajst dni časa. Kljub temu je njegov torkov nastop pritegnil veliko pozornosti. Precej je bilo zasmehovanja in kritik, nekaj pa tudi resnejših analiz o tem, kakšen bi bil lahko vpliv kandidata brez dlake na jeziku na preostalih enajst izpostavljenih republikancev, ki se uradno že potegujejo za predsedniško nominacijo stranke (še štirje o tem razmišljajo).
Da dlake na jeziku nima, je Trump nazorno pokazal tudi v govoru ob najavi kandidature. Denimo, ko je dejal, da Mehika v ZDA pošilja priseljence, ki »s seboj prinašajo drogo, kriminal, so posiljevalci, nekateri pa so, domnevam, dobri ljudje«. Največ pa je govoril v presežnikih – o sebi. O svojih poslih in vodenju podjetij. O tem, kako uspešen je v poslovanju z »bistrimi Kitajci«, ki goljufajo ameriško vlado, ki jo vodijo »zgube«. Komentator Washington Posta Dana Milbank je naštel, da je Trump v 50-minutnem govoru besedi »jaz« in »moj« izrekel 257-krat. Ameriko je omenil sedemkrat.
Da ima Trump medijsko pozornost rad in da poveličuje svoje poslovne dosežke, pač ni nobena skrivnost. Nasprotno, o tem je spregovoril tudi sam. »Sem res bogat /…/ in, mimogrede, tega ne pravim, da bi se širokoustil, /…/ takšno razmišljanje v tej državi potrebujemo,« je dejal. Povedal je, da ima 8,7 milijarde dolarjev vredno premoženje. Tudi če ga je v resnici manj, kot kažejo nekatere analize, ga je dovolj, da bi lahko kandidiral neodvisno od donatorjev, kot je obljubil. Trump meni, da bo njegova zgodba volilce pritegnila, ker imajo v ZDA do uspešnežev večinoma pozitiven odnos (do Trumpa sicer ne, kažejo ankete). Pomagalo naj bi mu, da je voditelj priljubljenega resničnostnega šova Vajenec, ki bi moral septembra začeti petnajsto sezono. Če bo takrat še predsedniški kandidat, se to ne bo zgodilo.
Če pride na soočenja, pričakujejo zabavo
Trump se je rodil leta 1946 v New Yorku in se po očetu vrgel v nepremičnine. Je eden najbolj izpostavljenih ameriških poslovnežev. Politično gledano je močno na desnici. To je bilo posebno opazno, ko je postal predstavnik tako imenovanega gibanja rojstnikov – to so bili tisti, ki so trdili, da Obama ni bil rojen v ZDA. V torkovem govoru je bil izredno kritičen tudi do ameriške zunanje politike. Kitajska se je celo uradno odzvala na njegove trditve, da »krade« ameriška delovna mesta.
Trumpu nihče ne pripisuje možnosti, da dobi predsedniško nominacijo republikanske stranke. Zato pa je precej ugibanj, kako bi bilo videti, če bi se prebil na televizijska soočenja republikanskih kandidatov, ki se jih bo udeležilo deset z najvišjo podporo v anketah. Del javnosti je prepričan, da bi poskrbel za lepo zabavo. Politico resneje piše, da bi lahko na soočenjih ukradel veliko pozornosti in brez dlake na jeziku napadal druge, denimo Jeba Busha. Med njima je že bilo opaziti nekaj napetosti. Trump pravi, da je še en Bush na čelu države zadnja stvar, ki jo potrebujejo.
Oh, in še Trumpova pričeska. Mimo nje niti v komentarjih na najavo kandidature ni šlo. Komentar portala The Daily Beast: »Ob njej gre še Kim Jong Unu na smeh…«