Evropska unija kljub svojim zavezam, ki vključujejo solidarnost z begunci iz afriških, arabskih in centralnoazijskih držav, ne najde odgovora za rešitev migrantskega vprašanja. Odkar je evropska komisija prejšnji mesec predstavila kvotni sistem za preselitev 40.000 azilantov iz Italije in Grčije, se države le še prerekajo glede dodeljenega števila migrantov. Obveznemu kvotnemu sistemu države članice večinoma nasprotujejo zaradi ekonomskih razlogov: strah jih je za delovna mesta, bojijo se stroškov vzdrževanja azilantov. Namesto obveznega bi bile zato pripravljene sprejeti le prostovoljen kvotni sistem – v tem primeru bi se države članice lahko same odločile, koliko migrantom bi ponudile zatočišče. Da so Evropejci v svoji zgodovini pogosto in množično uživali gostoljubje drugih držav, je stara celina, kot kaže, pozabila.
Evropska migracijska agenda predsednika komisije Jean-Clauda Junckerja s kvotnim sistemom predstavlja minimum pomoči dvema članicama sredozemskega obroča, kamor se steka največ migrantov. A kot kaže, tudi na ta minimum pomoči ostale države članice niso pripravljene pristati. Razprave o kvotnem sistemu in preoblikovanju tega razdelitvenega ključa se bodo nadaljevale še naslednji teden na zadnjem evropskem vrhu pred poletnimi počitnicami.
EU naj spremeni način razmišljanja
Za članice EU sprejem migrantov predstavlja nevarnost predvsem zaradi morebitnih gospodarskih posledic na trgu delovne sile. A v Združenih narodih opozarjajo, da bi morala Evropa spremeniti način razmišljanja. Po mnenju Françoisa Crépeauja, posebnega poročevalca ZN o človekovih pravicah migrantov, bi se morala zgledovati po naukih ameriške prohibicije alkohola v 20. letih prejšnjega stoletja. S poskusi prepovedovanja migrantom, da se preselijo v Evropo, se bodo po njegovem mnenju stvari zgolj še poslabšale. »S prepovedmi smo ustvarili tržišče za tihotapce,« je dejal Crépeau in se zavzel za ureditev njihovega statusa v Evropi, s čimer bi države članice lahko imele tudi ekonomsko korist: »Z legalizacijo in regulacijo njihovega statusa bi lahko od migrantov pobirali davke, namesto da jih potiskamo v sivo ekonomijo.«
Toda takšna logika evropskim državam ni blizu. Zaradi prehajanja migrantov nekatere države že krepijo svoj mejni nadzor in s tem omejujejo schengenski sistem prostega pretoka ljudi. Madžarska, čez katero se poskuša v zahodno Evropo prebiti na tisoče migrantov (letos že 57.000), je za zajezitev migrantskega toka napovedala gradnjo štiri metre visoke ograje na meji s Srbijo. Podobno ograjo je lani na 33-kilometrskem odseku 240-kilometrske meje s Turčijo zgradila tudi Bolgarija; letos jo je zaradi pričakovanega porasta migrantov podaljšala še za 130 kilometrov.
Papež Frančišek je včeraj ob koncu redne avdience pozval k spoštovanju migrantov, ki daleč od svojih domovin v Evropi iščejo varno zatočišče. Ostro kritiko je namenil ljudem in inštitucijam, ki jim zapirajo vrata, in bi »pred bogom morali prositi za odpuščenje«. Od leta 2014 je v EU prispelo 219.000 migrantov, 3500 se jih je utopilo v Sredozemlju. Koliko jih je umrlo na poteh čez puščavo v Nigru in Libiji, ne ve nihče.
