»Želimo biti slišani. Kako bodo ljudje govorili in odločali v našem imenu, če pa ne poznajo problematike,« je eden izmed očitkov zveze Za šport, ki si upa kazati mišice iz vsaj dveh razlogov: na leto delujejo s 30 milijoni evrov, kar je za slovenske razmere veliko, zajemajo pa okoli tri četrtine vseh slovenskih športnikov. Njihov adut je tudi, da gre za zveze, ki na državni ravni prirejajo odmevne dogodke, ki si jih ogledajo množice športu naklonjenih gledalcev. Zato se njihova osnovna želja biti slišan in v procesu odločanja aktivni sogovornik zdi na mestu. Kot so na mestu njihovi pozivi, da se povišajo javna sredstva za šport, spremeni davčna zakonodaja, ki je povezana z vlaganji v šport in financiranjem športne infrastrukture.
To pa so stvari, ki jih počne oziroma bi jih moral početi tudi olimpijski komite, katerega aktualni predsednik je tudi zavoljo predhodnika, ki je na čelu krovne športne organizacije zdržal dobri dve desetletji, možakar z velikim vplivom. Bogdan Gabrovec sicer pravi, da nikoli ne bo Janez Kocijančič, in tisti, ki ga poznajo, temu pritrjujejo. In poudarjajo, da je človek, ki hitro zameri in se maščuje. Zato tudi ne čudijo ostre puščice, ki jih je usmeril proti nekaterim pobudnikom zveze Za šport, in poudarjanje, da gre za razslojevanje slovenskega športa na velike in male. Gabrovec se dobro zaveda taktike, ki jo mora ubrati, ta pa je predvsem razbiti enotnost šesterice. Možnosti sta dve: začeti bodisi s finančno najmočnejšim (nogometna in smučarska zveza) ali najšibkejšim členom (atletska zveza). Njen predsednik Gregor Benčina je tako že javno razkril, da bo v vsakem primeru tvorno sodeloval z olimpijskim komitejem. Obeta se vroče poletje...
