Najprej je o Triglavu svoje povedal Janez. Včasih res osupne, koliko ve. Posebej, če gre za kake zgodovinske in vojaške zadeve: »Triglavke so bile včasih kape, ki so jih nosili vojaki. So se po Triglavu imenovale, a so imele tudi rdeče zvezde našite spredaj. No, in če so zvezde bile na triglavkah, potem tudi kape niso v redu in tudi tisti, ki so jih nosili, niso bili na pravi strani…« je razvijal teorijo, da je otroška druščina debelo gledala. »O Triglavu je treba razmisliti. Kot o vsaki stvari. Lepo počasi in umirjeno. Je res velik, saj smo se v šoli učili, a ne?« je bil neodločen Miroslav, potisnil si je očala na nos z znano kretnjo in se pomenljivo nasmehnil. Fantič je res uganka: vedno ga vsi poslušajo, a kot zakleto se mi ne posreči izluščiti, kaj dejansko govori – a otročaji so zadovoljni, Miroslav je »car«! In je že Alenka (potegnjena punca s fantovskim nastopom) pohitela s komentarjem: »Janez, ti kar tiho bodi. Smo se v šoli učili, da so tisti s triglavkami zmagali v vojni. In ti zase vedno govoriš, da si tudi zmagovalec! In ne moreš biti potem enkrat za triglavke in zvezdo, drugič proti njim. Jaz sem za naš Triglav, ker je tako velik in visok. In se ga iz tujine vidi in jaz bom enkrat tudi v tujini delala, ker se tam veliko zasluži. Sem slišala od strica, vedno najboljše igrače in sladkarije prinese, ker dela zunaj, kot on pravi.« Dejan ni bil tiho, korenjaški fant sicer malce zadihano hitro govori, a ima jasna stališča: »Kdor je Slovenec, je za Triglav. Tako pravi moj oči, dedek pa ima še triglavko, ki jo je nosil. In če je dedek znal nositi triglavko in se za Triglav boriti, se bom tudi jaz. Triglava ne dam pa pika. Pa še zvezda na kapi sploh ni prišita ampak se sveti…« je pojasnil Janezu, ki je že sedel malce proč na robu peskovnika. Ko mu ne sledijo, se rad umakne in kuja, tak je.

»Triglava ne moreš nesti, torej je naš. Če je naš, ga ne bomo nikomur dali. Naš bo, ko bomo stari, Triglav bo pa še tam stal. Če bi ga nam lahko kdo kam odvlekel, potem ne bi bil več naš in bi mi imeli eno veliko luknjo, ne pa Triglava. Kdor hoče luknjo, naj jo ima. Jaz hočem Triglav, ker je tako stabilen in velik in sploh…« je pravi govor zdrdral Karl. Ta je sposoben vsako igro na dvorišču pokvariti, če ne gre po njegovo. Le Ljudmila se je na drugačen način lotila žgoče teme: »Joj, joj… Vsi bi vse imeli in zadržali zase. Če nič ne damo ali prodamo, potem ni nič. Pa te vaše zvezde in kape. Mami pravi, da so zdaj drugi časi in je večen samo tisti nad nami…« Pa je Lukec potihoma vprašal med svojim stalnim vrtanjem z levim kazalcem po nosu: »Ja, saj za to gre. Triglav je nad nami, a ne?« Iz dnevne sobe se je na balkon zaslišal znan glas, ki ne trpi ugovorov: »Med dopustom greva pa letos na Triglav. Drago ne bo, blizu je in vsi imajo toliko povedati o njem.« »Pa naš je,« sem si drznil poudariti…