Prizorišče je bilo zelo ustrezno za pompoznost. Govoril je z zlatega prestola pred dvema vrstama poslušalcev. Na svoji levi je imel vodstvo province, na desni novinarje iz šestnajstih držav, tistega, čemur na Kitajskem rečejo države srednje in vzhodne Evrope. Sedel je v drugem nadstropju hotela, ki je bil zgrajen po vzoru kölnske katedrale, le da pred njegovim vhodom stojita dva kot konja velika zlata leva. Nad glavo je imel pol tone težak kristalni lestenec, vse ostalo pa je bilo ali iz svile, zlata ali marmorja. V petdeset metrov dolgi dvorani je sedel kot cesar in bil zares, zares zadovoljen. Govoril pa je kot direktor gradbenega podjetja. »Ta hotel sem zgradil jaz, veste,« je s ponosom dejal. »Ko sem bil pred desetimi leti sekretar province za razvoj infrastrukture, je bilo tukaj opuščeno vojaško letališče. Vse okrog vas je bilo prazno in zapuščeno ali pa so bila polja. Poglejte zdaj.«

Pogled skozi visoka okna je vzbujal občudovanje in grozo. Levo in desno so se dvigovali nebotičniki, ki so bili za trideset ali štirideset nadstropji višji od Jiancaijevega hotela. Kar je pod tridesetimi nadstropji, v Zhengzhouju štejejo med nizke gradnje. Nikoli pa ne zgradijo samo enega petdesetnadstropnega nebotičnika. Postavijo jih vsaj deset v vrsti, za njimi pa še deset in takoj za njimi še petdeset. Na drugi strani osem pasov široke avenije so res bile tri nekoliko nižje okrogle zgradbe. »To so gledališča in kulturni center,« je nekdo pojasnil, da sredi mesta niso pristali marsovci z letečimi krožniki. Mesto pa Vojni zvezd ne bi delalo sramote. Vse je narejeno zares na veliko. Vse je ali največje na svetu, najtežje, najvišje, najširše ali najhitreje zgrajeno. Henan je najgosteje poseljena provinca na Kitajskem, z najvišjo ravnjo družbenega standarda, najvišjimi plačami in najmanjšimi razlikami med bogatimi in revnimi. Najmanjši avto, ki ga vozijo bogati, je bentley, najtežji motor, ki ga vozijo revni, pa električna lambretta. Ampak vsi se nekam vozijo. Ves čas. Vseh sto deset milijonov prebivalcev, ki iz obskurne province ustvarijo eno od petdesetih največjih držav na svetu.

Namestnik guvernerja ni govoril o drugem kot o industrijskih standardih, investicijskih ciklusih, višini plač, ki so se z osemdesetih dolarjev dvignile na osemsto, cestni infrastrukturi, razvoju znanosti, gradnji bolnišnic, tovarnah, hitrih vlakih in letališčih. Vse v mestu je novo in kar naprej gradijo še nova satelitska mesta. »V naslednjih desetih letih se bo s podeželja v mesta preselilo vsaj dvajset milijonov ljudi,« je pojasnil eden od guvernerjevih namestnikov. »Zato moramo hiteti z gradnjo stanovanjskih mest, da bodo imeli kje živeti, in z razvojem gospodarstva, da bodo imeli kje delati.« Logično. V naslednjih desetih letih se bo iz vasi v mesto preselilo deset Slovenij, zato je treba zgraditi eno Slovenijo na leto. S tisočletnimi sanjami si Hananci ne morejo pomagati, eno državo je treba narediti v 365 dneh.

»Ampak kako vam to uspeva?« sem bil popolnoma obupan. Dimenzije tega, kar delajo, je res težko razumeti. V resnici je precej preprosto. Pred tridesetimi leti, takrat, ko smo Slovenci odkrili svoj tisočletni sen, so v politbiroju komunistične partije ugotovili, da bo socializem uničil komunistično partijo. Reši jo lahko samo radikalni kapitalizem. V teoriji sta bila komunistična partija in kapitalizem nezdružljiva sovražnika. V praksi, ki je bila Marxu in Mao Cetungu vedno ljubša od teorije, sta šla sijajno skupaj.

Partija in kapitalizem z osebno svobodo posameznika nimata kaj početi. Kapitalizem temelji na industrijski hierarhiji, ki je vertikalna in gre z vrha navzdol. V gospodarstvu ni demokracije. V kapitalizmu delavci ne volijo direktorjev, ampak direktorji najemajo in odpuščajo delavce, upravne strukture pa ščitijo interese delodajalca. Tudi komunistična partija temelji na vertikalni hierarhiji, ki teče vzporedno z industrijsko hierarhijo. Sprejema in izključuje članstvo. Res je, da partija ne mara konkurence in hoče zase obdržati politični monopol. Ampak tudi kapitalizem se samo dela, da ima rad konkurenco. V resnici teži k vzpostavitvi monopola, da lahko kartelno določa cene. Če daš to dvoje skupaj, dobiš moderno Kitajsko, v kateri gresta politični monopol in kartelno določanje cen delovne sile in izdelkov z roko v roki. Partijski funkcionarji so uspešni kapitalisti, ki gradijo velemesta in cele industrijske verige. Paziti morajo na tržno logiko. Partija mora delati profit in omogočati kapitalistom, da profitirajo. Kapitalisti morajo delati profit in skrbno paziti, da ne ogrozijo partijskega monopola oblasti. Če se pregrešijo, gredo v zapor in jih požre noč.

Namesto da bi z demokratičnimi reformami politični sistem prilagodili tržnemu gospodarstvu, so kapitalizem vključili v program komunistične partije. Genialna ideja. Gospodarska družba ne rabi demokracije. Volitve so enkrat vsakih pet let, z rezultatom, ki je znan deset let vnaprej. Stabilnost gospodarske rasti ne mara demokratičnega nereda, kot vsak komunist pa ljubi industrijsko disciplino. Nima nobene druge možnosti.