Deset zmot in deset resnic o slepoti

Sebastjana Kamenika je narava prikrajšala za vid in ga po drugi strani obdarila s številnimi sposobnostmi. Ljudje ga poznajo kot povezovalca koncertov, literata, tekstopisca, predsednika literarnega foruma Biseri Savinje in neuničljivega humorista. »Jaz sem slep. Tisti, ki se s tem obremenjujejo, pa so slepci,« je že večkrat dejal Sebastjan, ki je v Celju znan tudi po tem, da je neuničljiv humorist in da šale stresa kot iz rokava. S slepoto se je sprijaznil do mere, da lahko z njo živi, nikakor pa se ne more sprijazniti s tabuji, ki glede slepote in drugih invalidnosti veljajo med ljudmi. Težko mu je, če ga ljudje pomilujejo in poskušajo namesto njega narediti stvari, ki jim je kos. Težko mu je tudi zato, ker so slepi pri iskanju službe še vedno stigmatizirani. Delodajalci se jih že na daleč otepajo ali pa jim ponujajo delo, ki zanje res ni primerno. Njemu so denimo ponudili delo v likalnici.

Toda Sebastjan je s svojo delavnostjo in vztrajnostjo že velikokrat dokazal, da lahko človek kljub omejitvam zaradi zdravstvenih težav v življenju doseže marsikaj. Že več let je izjemno aktiven član Združenja prijateljev slepih Slovenije, ki se je odločilo, da bo samo financiralo izdajo brošure Deset zmot in deset resnic o slepoti in slabovidnosti. Napisali sta jo dr. Ingrid Žolgar in dr. Aksinja Kermauner, predavateljica inkluzivne pedagogike, ki jo je Sebastjan spoznal v najstniških letih, ko je obiskoval Zavod za slepo in slabovidno mladino. Bila je njegova najljubša učiteljica in je še vedno njegova dobra prijateljica. Brošuro, v kateri so tudi ilustracije Gašperja Rusa, želijo razdeliti po javnih ustanovah in videčim ljudem »odpreti« oči. Zavedajo se, da bo to s finančnega vidika velik zalogaj, vendar jim tako zelo veliko pomeni, da bodo dali vse od sebe in s pomočjo donatorjev zbrali potreben denar. Sicer pa imajo člani Združenja prijateljev slepih Slovenije, ki ima sedež v Celju in se financira prek razpisov Mestne občine Celje, že dolgoletne izkušnje s predavanjem o slepoti. Pogosto obiskujejo osnovne šole in se z učenci pogovarjajo o sprejemanju drugačnosti. Pred kratkim so bili zelo žalostni in razočarani, ker so pripravili predavanje o slepoti za odrasle, vendar ni bilo nikogar, ki bi jih prišel poslušat.

Slepota