Zakonodajna sled predstavlja pregled, kako se sprejema zakonodaja in vse odločitve v javnem pomenu v Republiki Sloveniji. To vključuje tudi odločitve o privatizaciji in informacije o tem, kakšen je vpliv določenega lobista, ki lobira za določen posel. Potrebujemo jo zato, ker je sprejemanje zakonodaje in na splošno sprejemanje odločitev v javnem pomenu netransparentno. Ljudje ne vemo, na podlagi česa so nastale določene odločitve. Živimo v demokratični družbi, kjer je dostop do informacij in pravica vedeti ena izmed temeljnih pravic vsakega državljana. Še toliko bolj zato, ker obstajajo le neznatni vplivi zasebnega sektorja, če posplošimo, na javni sektor in njegove odločitve. Postopki sprejemanja zakonodaje in drugih predpisov morajo biti zato transparentni od začetka priprave zakonodaje do sprejema v državnem zboru. Enako velja tudi za druge pomembne odločitve, sprejete v imenu ljudstva in z njegovim denarjem.
Državljani trenutno sploh ne vedo, kako je bil neki zakon sprejet in kdo vse je vplival na spremembe. Samo izvršna oblast mora obvezno poročati, kako je potekala priprava osnutka zakona. Je to zadosten ukrep za transparentnost sprejemanja zakonodaje?Do določene mere ima Slovenija urejeno področje sprejemanja zakonodaje. Ne bom pa trdil, da transparentno. Če želi nekdo izvedeti, kako poteka sprejemanje zakonodaje, lahko do določenih – ne vseh – podatkov pride, vendar bo za to porabil zelo veliko energije in časa. Niso namreč na voljo v enotni bazi. Včasih sploh niso objavljeni. Ljudje tako denimo ne vedo, da se neki zakon odpira, kdo ga pripravlja, ga morda pišejo zunanji svetovalci ali delovne skupine... In vendar bi morale biti te informacije javno dostopne, da se lahko državljani in zainteresirana civilna družba vključijo v zakonodajni proces. Če nisi strokovnjak na posameznem področju, je do vseh teh podatkov zelo težko priti.
Javni uslužbenci in državni funkcionarji, ki so lobirani in pripravljajo zakonodajo, morajo sicer obvezno poročati o vseh lobističnih stikih. A ti podatki so zelo skopi, nezadostni in pomanjkljivi – če o njih sploh poročajo. Včasih ne izvemo niti tega, o čem oziroma o katerem zakonu sta se pogovarjala lobist in lobiranec ali predstavnik interesne skupine. Sploh pa iz njih ni razvidno, katere informacije je lobist ali predstavnik interesne skupine prenesel lobirancu in katere od teh so upoštevali v posameznem predlogu zakona.
KPK je že konec leta 2013 pozval k zakonodajni opredelitvi celostne zakonodajne sledi. A se odtlej ni zgodilo nič. Zakaj?V Transparency International Slovenija na to nujnost opozarjamo že od leta 2010. Slovenska vlada je v svojem poslovniku navedla, da mora vsak zakon imeti aneks z nekaterimi podatki celostne zakonodajne sledi. A teh zavez vsa ministrstva ne spoštujejo. Tudi načini objave so pogosto neprimerni, dostopni zgolj v obliki PDF ali tiskani obliki. Za celostno zakonodajno sled bi bilo pomembno, da imajo ministrstva točno določeno spletno stran, kjer bi vestno objavili vse podatke. Še bolje bi bilo, če bi bila to enotna baza podatkov, kjer bi objavili vse zakone, ki jih pripravlja izvršna oblast, in celotno zakonodajno sled posameznega zakona. Govorimo torej o skupni platformi, ki bi v 21. stoletju informacijske tehnologije morala prevladati nad staromodnimi dokumenti v obliki PDF, ki ne služijo ničemur. Tako bi lahko omogočili večjo transparentnost delovanja javne uprave. Državni zbor po drugi strani podatke o sprejemanju zakonodaje, na primer o tem, kaj neki poslanec o posameznem zakonu reče, že objavlja. A tudi v primeru poslancev še vedno ne vemo, kdo vpliva nanje in kakšen vpliv imajo lobisti oziroma posamezne interesne skupine, če poslanci teh stikov ne prijavijo.
Če že pet let opozarjate na nujnost takšne sledi, kje se je potem zataknilo? Ali ima politika sploh interes za vzpostavitev celostne zakonodajne sledi?Do premikov na posameznih ministrstvih in v vladi prihaja, a zdi se, da prepočasi in nepremišljeno. Že prejšnja vlada je načrtovala implementacijo zakonodajne sledi, a še vedno ni jasno, kako naj bi bila ta videti. Za vzpostavitev celostne zakonodajne sledi bi bilo treba najprej spremeniti nekaj zakonov, prav tako bi bilo treba pripraviti finančni okvir za tehnološke rešitve in zagotoviti kadrovsko podporo za zbiranje podatkov. Vlada je sicer v okviru načrta objavila dopolnjen program ukrepov za preprečevanje korupcije za implementacijo zakonodajne sledi do junija 2015. Z vidika smiselnosti in učinkovitosti takšnega ukrepa se bojim, da je to popolnoma nemogoče. Pričakujemo, da bo vlada pripravila pravi načrt, v katerem bi dejansko opredelili, kako bo celostna zakonodajna sled implementirana v praksi z uporabo tehnologij IT. Če se dela nekaj polovičarsko, brez oziranja na širšo sliko, je bolje, če se tega ne dela.
Pri prvem evropskem poročilu o lobiranju v EU je Slovenija dobila najboljše ocene. Hkrati pa velja, da pri nas tako prijavljanje lobističnih stikov kot registriranje lobistov ni dobro urejeno. Kako naj razumemo ta razkorak?Slovenija je po tem poročilu sicer res vodilna država, a po mojem mnenju ne moremo biti zadovoljni s tem, da smo idealno stanje dosegli na pol. To je podobno, kot če pride študent na izpit in za pozitivno oceno potrebuje 50 ali celo 60 odstotkov. Lahko nam je v uteho, da je Slovenija bila in je še med državami, ki urejajo lobiranje. A na tej točki ne smemo zaspati. Tako zakonodaja kot tudi praksa dopuščata toliko sivih con, da posameznik z lahkoto zaobide zakonodajo. Prav zato je treba lobistično zakonodajo nenehno dopolnjevati.
Trenutno lobistične stike vestno prijavlja le nekaj oseb, za kar jih gre pohvaliti. A do takšnega poročanja prihaja selektivno, na nekaterih področjih, ki so sicer pomembna, a ne predstavljajo velikih finančnih posledic za državo. SDH in DUTB, ki bi posledično tudi morala poročati o lobističnih stikih, denimo glede privatizacije, to počneta izjemno redko ali pa sploh ne. In vendar se pogosto srečujeta z deležniki, ki bi radi kupovali slovenska podjetja. Govorimo torej o stikih, ki imajo velik pomen za javne finance in državljane, pa se o njih ne poroča.
Se SDH in DUTB bojita prijavljanja lobističnih stikov, ker bi bila potem pod še temeljitejšim drobnogledom glede odločitev o privatizaciji?O tem težko špekuliram. Zagotovo pa je v javnem interesu, da imajo državljani vpogled v način, na katerega se upravlja njihovo premoženje. Razlog, zakaj SDH in DUTB ne prijavljata lobističnih stikov, je nepomemben. To je namreč njuna zakonska dolžnost.
Kako je možno posameznemu ministrstvu dokazati, da je imelo lobistične stike, če teh ne prijavi?Izjemno težko. Zavzemamo se za to, da bi visoki javni funkcionarji objavljali svoje dnevne agende, podobno kot to počnejo v ZDA ali nekaterih drugih evropskih državah. Jasno je, da se odločevalci bojijo prevelikega gledanja pod prste, a to ne more biti razlog, da o svojih stikih ne poročajo. O odločitvah javnih in izvoljenih funkcionarjev smemo dvomiti, saj upravljajo javni denar, njihove odločitve pa vplivajo na vsakodnevna življenja državljanov.
Je tudi zaradi neprijavljanja lobističnih stikov lobiranje pri nas pristalo na slabem glasu?Lobiranje je vedno na slabem glasu. Že v naši raziskavi smo videli, da ljudje lobiranje povezujejo z nelegalnimi praksami. Podobno počno mediji. Premalokrat se izpostavlja, da je lobiranje legalna in legitimna dejavnost, brez katere demokratična družba ne bi obstajala. Treba pa je dodati, da v postopkih lobiranja zaradi narave lobiranja obstajajo velika korupcijska tveganja. Meja je tanka. Do negativne percepcije pa prihaja predvsem zaradi tega, ker se lobira za zaprtimi vrati. Državljani ne zaupajo odločevalskim procesom, če ne vedo, kako potekajo.
